Nekateri so prepričani, da so danes vljudnostne izjave pretirane. Močno pretirane, morda tudi neiskrene. Ernests Gulbis je po porazu v 2. krogu Roland Garrosa tako dejal: "Tenis danes močno močno potrebuje močne osebnosti. Spoštujem Federerja, Nadala, Đokovića in Murrayja, a zame so dolgočasni. Njihovi intervjuji so dolgočasni. Pošteno povedano, njihovi intervjuji so za en drek."

Latvijec je imel v mislih številne vljudnostne besede, v katerih najboljša četverica v napovedih pred svojim naslednjim dvobojem svari javnost pred igralcem, ki na lestvici ATP zaseda 100. mesto. Ko potem istega tenisača premagajo s 6:1, 6:2 in 6:0, še vedno najdejo lepe besede ... vsaj o njegovem talentu in motiviranosti.

"Vse se je začelo s Federerjem. Ima neverjetno podobo švicarskega džentelmena. Federerja sicer spoštujem, ni mi pa všeč, ko ga mladi igralci posnemajo v izjavah. Ko jih slišim, kako ga oponašajo, me kar strese," je prepričan 24-letni Gulbis, ki je nadaljeval: "Igralec, ki zmaga, nasprotnika pošlje domov, to je dejstvo in v tem ni nič prijetnega za poraženca. Poznam kar nekaj igralcev, ki jim gredo te fraze pošteno na živce. Rad bi videl, da bi bili intervjuji bolj podobni tistim v boksu. Ko se boksarja tehtata, se gledata grdo, tam je čutiti pravo rivalstvo, prava čustva, slišati je moč iskrene izjave, ne pa vljudnostne fraze."

Federer je s svojo mirnostjo v resnici postavil nov standard. Kar je še toliko bolj zanimivo, saj je bil v mladosti znan kot sila temperamenten igralec, ki je lopar ob izgubljenih točkah nemalokrat jezno zabrisal v tla. V naslednjem desetletju je postal pravi robot - tako na igrišču kot pred mikrofoni. Športnika vsak poraz boli, a Federer se je z besedami znal kontrolirati tudi takrat, ko ga je izdalo telo. Saj se še spominjate Melboruna 2009, ko je po finalnem porazu proti Rafaelu Nadalu zajokal? A njegove besede so ohranjale mirnost: "Ni mi lahko."

Poenostavljeno, Gulbis bi rad več iskrenosti, več žara, več energije, več duhovitosti, več spontanosti in manj avtomatičnih odgovorov. Po drugi strani pa je treba razumeti nastalo situacijo. Vrhunski igralci morajo biti vzdržljivi kot stroji. So kot nomadi, ki v 50 tednih na leto prepotujejo svet, v arenah pesnijo gladiatorske boje, hkrati pa imajo še številne obveznosti do svojih pokroviteljev in medijev. Medijev, ki večinoma postavljajo ena in ista vprašanja. Nič čudnega, če se v glavi tenisača vklopi funkcija "avtomatski odgovor."

Če bi imel šport le dolgočasne ali z drugimi besedami enake osebe, bi bil precej bolj dolgočasen. Zato je vsak šport lahko le vesel, če ima kakšno kontroverzno zvezdo oziroma karizmatičnega športnika z močno osebnostjo, ki skrbi za čim širšo popularnost športa. Poglejte le, kako je Usain Bolt spet dvignil zanimanje širše svetovne javnosti za atletiko. Število ljudi, ki spremljajo turnir v golfu, je bistveno višje, če na njem igra Tiger Woods. Podobno je tudi pri športih, ki že tako ali tako dobijo manj pozornosti. Snooker z Ronniejem O'Sullivanom je povsem nekaj drugega kot snooker brez Ronnieja O'Sullivana.

Prepričan pa sem, da "pomanjkanje osebnosti" ni glavni problem moškega tenisa, ki s Federerjem, Nadalom in Đokovićem prav gotovo piše eno od zlatih obdobij. Večji problem je pomanjkanje mladih igralcev, ki bi se prebili v teniški vrh in ga s tem popestrili. Glavna presenečenja niso dela najstnikov, ampak veteranov tipa Tommy Haas in Tommy Robredo. Povprečna starost četrtfinalistov na letošnjem Roland Garrosu je namreč kar 30 let.