Za najbolj cenjeno nagrado v evropskem klubskem nogometu sta se namreč potegovala Monaco in Porto, solidna evropska kluba, ki pa sta (bila) proti velikanom še vedno malčka v ozadju. "Glede na to, kako se danes denar preteka v evropskem nogometu, bo ta pokal leta in leta rezerviran za klube, kot so Real Madrid, Barcelona, Bayern, Milan in Manchester United," je še dodal.

Imel je prav, od omenjenih le Real v desetletju, ki je sledilo, ni dvignil pokala, med izbranci pa so bili še Liverpool, Inter in Chelsea - sami velikani evropskega nogometa. Če se sprehodimo po listi zmagovalcev, ugotovimo, da se krog zmagovalcev res vse bolj hermetično zapira. Zadnja novinca s prestižnim pokalom sta namreč Chelsea (2012) in Borussia Dortmund (1997). Londonski predstavnik pa seveda ni bil presenečenje, saj so se modri zaradi finančne injekcije Romana Abramoviča od leta 2004 kar šestkrat prebili v polfinale. Do podobne ugotovitve pridemo, če preverimo polfinaliste. Zadnji klub, ki je igral na predzadnji stopnički in ne prihaja iz velike petice, je bil pred osmimi leti PSV Eindhoven.

Zato še toliko bolj cenim vsak klub, ki na evropski sceni pusti pečat z manjšim finančnim vložkom, razliko pa kompenzira s pogumnimi potezami trenerja in vodstva, ki imata nos za mlade in neuveljavljene igralce, nato pa ustvarita delujočo zmes, ki deluje. Navdušuje. In zmaguje. Borussia Dortmund je v zadnjih treh letih predstavljala eno najlepših alternativ klubom iz najmočnejše finančne lige.

A velik uspeh (kar dva naslova državnega prvaka in 2. mesto v Ligi prvakov gotovo sta) nujno pripelje do točke, ko se visok kapital spremeni v igro polaganja rok, v kateri močnejši pač zmaga. V primeru Borussie to pomeni prodajo največjih draguljev, ki se je začela že lani s Šindžijem Kagavo, nadaljevala se bo z Mariom Götzejem, kaže pa, da bo sledil vsaj še Robert Lewandowski.

Denar na srečo še ne zagotavlja uspeha, zato je tudi na največji klubski sceni možnost za "palčke", čeprav majhna. A očitno se danes take pravljice v najboljšem primeru res zgodijo enkrat na 10 let. V letu 2004 sta bili kar dve: ob Portu so na evropski prestol stopili še rokometaši Celja, v košarki pa moramo za zadnje tako veliko (finančno) presenečenje iti še pet let dlje v preteklost, v letu 1999 so z atraktivno igro navduševali (in zmagovali) košarkarji Žalgirisa.

Poudarek pa je, da pravljice vendarle obstajajo. Majhne možnosti na papirju ne smejo biti izgovor, ampak dodaten motiv za iskanje rezerv, novih poti in drznih zamisli. Ne nazadnje - tudi igralce manjših klubov žene močan motiv - v primeru kvalitetnih nastopov imajo možnost, da bodo prodani v največje in najbogatejše klube. Vidite, zato vsi potrebujemo pravljice, majhni zaradi upanja, veliki zaradi novih igralcev, nevtralni pa zaradi razburljivosti in nepredvidljivosti.