Oglas
Če je Cruise s svojimi filmi v osemdesetih tako pripomogel k nastanku te zanj že značilne maske, je bilo zanimivo, da nam je hkrati prav on tako lepo pokazal, kako se ta tudi zlomi.
Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za Cruisa zelo uspešna. Filmi Zadnji dobri možje, Firma in Jerry McGuire so po mnenju gledalcev in kritikov med njegovimi največjimi uspešnicami. Leta 1996 je začel popularno franšizo Misija: nemogoče, toda prav filmi, kot je Zadnji dobri možje, so stopnjevali tisto, kar je pri igralcu najbolj moteče, in skrivali tisto, kar je močno, celo pretresljivo.
Tom Cruise - prvi del: Maskota osemdesetih
Zelo priljubljeni film Zadnji dobri možje (A Few Good Men, 1992, Rob Reiner) pravzaprav prikazuje Cruisa v njegovi najbolj zoprni različici. V vlogi mornariškega odvetnika, ki zastopa marinca, obtožena za umor, je narcisoiden, hrupen, hiperaktiven. Njegov vrtinec energije hitro postane monoton. Med drugim je popolnoma neprepričljiv, ko igra vinjenost. Pri igralcu, kot je Al Pacino, lahko na primer opazujemo vsa čustva, ki ga pripeljejo do izbruha. Pri Cruisu pa vse deluje površinsko, kot otroški bes. Njegov lik daje vtis človeka brez preteklosti ali notranjega življenja.
Filma Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut)in Magnolija sta se igrala z njegovo filmsko podobo. Uspeh Cruisove igre v njih v določeni meri izhaja prav iz naše navajenosti nanj v likih zmagovalcev, ki so že kar njegov zaščitni znak. Junaka, ki ju igra v filmih, ki se ukvarjata s šibkostjo moškega ega, sta obče človeški podobi posameznika, ki naenkrat ostaneta brez obrambnih mehanizmov in sta čustveno gola.
V filmu Široko zaprte oči je Cruise mlad, čeden, uglajen, lepo oblečen, bogat in prepotenten zdravnik William Harfor, znan kot priljubljeni doktor Bill. Nasmejan in uglajen je tako do žensk kot do pacientov. Njegov svet je popolnoma urejen, skozenj se premika samozavestno in ima popoln nadzor. Je človek brez trohice dvoma vase in brez možnosti zanj. Iz njega vejeta le samozadovoljstvo in površnost.
Njegova samopodoba pa se zruši, ko s svojo samozadovoljno patriarhalnostjo razjezi ženo Alice (Cruisova takratna žena Nicole Kidman). Ženske, ji zatrdi Cruise, ko se odpravljata v posteljo, si ne želijo skoka čez plot, kot si ga moški. "Milijoni let evolucije so minili, kaj ne? Kaj ne?" reče Alice, "Moški ga morate vtakniti vsaki, ampak za ženske sta pomembni le varnost in zvestoba,in takšne stvari." On odgovori: "Malce si poenostavila Alice, ampak, dà, tako nekako." Zaradi tega mu ona prizna svojo gorečo seksualno fantazijo o častniku mornarice, ki je vstopil v restavracijo med njunim letovanjem, ko sta že bila par. Častnik jo je, ko je šel mimo, le ošvrknil s pogledom, a to je bilo zanjo več kot dovolj. Če bi si jo v tistem trenutku zaželel, se je bila pripravljena odpovedati vsemu, kar sta imela z možem, celo njuni hčerki, za eno samo noč v objemu neznanca.
Po njenem priznanju pretreseni Cruise ponoči tava po mestu, skoraj spi s prostitutko, se pusti zmesti spogledljivi najstnici, ki ga zapeljuje, na koncu pa kot vsiljivec pristane na zaprti veliki baročni maskirani orgiji mogočnežev v dvorcu nekje zunaj New Yorka. Vsi njegovi poskusi, da bi seksal in tako z lastno nezvestobo iz svojih misli pregnal podobo žene in častnika med spolnim aktom, spodletijo. Doktor Bill se naposled izkaže za slabiča; klovna, ki ga življenje doleti nepripravljenega. Človek, čigar izraz samozavesti se ves čas spreminja v vse večjo zbeganost. Na koncu se v solzah s priznanjem vrne k ženi in zahteva od nje odpuščanja, pri čemer se ji prepušča v milost in nemilost.
Cruise ni nič manj kot sijajen v vlogi, z obvladano govorico telesa, tolažilnim nasmehom, zmožnostjo hipne prelevitve iz samozavestnega zapeljivca v negotovega adolescenta. Cruise očitno popolnoma dojame obup in nemoč tega človeka v trenutku, ko se zave, kako malo pozna svojo ženo, življenje nasploh, pa tudi samega sebe. Ko mu prijatelj Victor (Sidney Pollack), bogataš, ki je bil prav tako na omenjeni maskirani orgiji, pojasni perverzne igrice vplivnežev, Cruise izrazi agonijo človeka, ki se bori s solzami, saj se zlomi pod težo številnih dogodkov in občutkov, ki so popolnoma zunaj njegovega omejenega razumevanja sveta.
V Magnoliji Paula Thomasa Andersona pa igra človeka, čigar maska je naenkrat in brutalno sneta, s čimer se odkrije vsa bolečina, ki jo je skrivala. Gre za mozaik povezanih zgodb, ki se ukvarjajo s posledicami otroških travm in zlorabe. Cruise je Frank T. J. Mackey, mizogin motivacijski govornik, izumitelj sistema Zapelji in uniči (Seduce and Destroy). Srečamo ga na seminarju, kjer moške uči ravnati z ženskami: "Ne! Ne boš mi ukazovala," v zanosu kriči z odra. "Ne! Ne boš mi vzela duše! Ne! Ne boš zmagala v tej igri."
Njegov nastop je zmes pridiganja, gibov, ki spominjajo na borilne veščine, seksualne sugestivnosti in gorečega samooboževanja. Smeji se lastni brezsramnosti, medtem ko si privošči popoln prezir do žensk. "Zapomnite si," reče moškim zgubam, ki jim pridiga, "jaz sem glavni. Jaz pravim da! Ne! Zdaj! Sem!" Tu je tista nezaustavljiva energija, ki ga je ponesla med največje zvezde filma. To je ekshibicionistični barman iz Koktajla, ki žonglira s kozarci in steklenicami in skače po pultu. Le da je v Andersenovem filmu to prežeto z jezo, sovraštvom in grdobo.
Privlačna temnopolta novinarka se v intervjuju z Mackeyjem prebije do boleče preteklosti, ki jo ta skriva: mučna smrt matere, za katero je moral kot otrok skrbeti, ko je umirala, potem ko ju je zapustil oče. Tudi tu, pri tem v glavnem nemolčečem igralcu, spet pride do izraza njegov molk. Njegov obraz, je pristen obraz človeka, ko je nepričakovano razkrinkan. In osramočen. Na tem obrazu sta le brezdanji obup in nebogljenost. Pozneje, ko odigra prizor sprave z umirajočim očetom, to naredi s čustveno intenziteto in globino, ki se ju v glavnem še dotaknil ni vse od filma Rojen četrtega julija.
Cruise je briljantno odigral zelo različna lika doktorja Billa Harforja in Franka Mackieja, enega zaprtega in prestrašenega človeka, drugega pa, kot temno variantno njegove uveljavljene filmske podobe. V teh vlogah si je praktično nemogoče predstavljati drugega igralca. Za to sta zaslužna predvsem režiserja, ker sta tako dobro razumela njegov talent in ga tako ustrezno uporabila. Zaslužen pa je tudi sam, ker je bil več kot kos tistemu, kar sta od njega zahtevala.
Seveda je Cruise v zadnjih dvajsetih letih posnel tudi druge filme. V filmu Stranski učinki Michaela Manna je bil popolnoma doma v vlogi duhovitega, izredno organiziranega in hladnokrvnega poklicnega morilca Vincenta in prispeval k odlični kemiji z Jamiejem Foxxom v vlogi taksista, ki ga zločinec ugrabi in prisili, da ga vozi od tarče do tarče. In čeprav nekoč ni znal prepričljivo igrati vinjenosti, je zelo dober kot neprenehoma zadet in pijan roker Stacee Jaxx (Axl Rose, bolj ali manj) v drugače obupnem filmu Rok za vse čase.
Cruise je igralec, ki ga je enako lahko zasovražiti ali vzljubiti. Koga ni vsaj na trenutke zmotil egoističen poba iz osemdesetih? Trenutno ima v pripravi vsaj šest filmov. Po tistem, kar lahko razberemo na spletu, gre za same akcijske filme. Bilo bi škoda, če bi se ukvarjal le s tem žanrom. Je najbolje plačani zvezdnik na svetu. Lahko si privošči marsikaj. V svoji karieri je sicer odigral že nekaj prvovrstnih vlog, nekaj pa jih verjetno še ima v sebi.
Andrej Gustinčič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje