V filmu Nevaren posel (Risky Business; Paul Brickman) je Cruise igral Joela Goodsena, bogatega fanta iz bogatega predmestja Čikaga, ki ga starši, ko gredo na pot, pustijo samega. V svoje življenje je poskusil vnesti malo pustolovščine, zato je poklical prostitutko. K njemu pride ledena, inteligentna in noro zaželena Lana (Rebecca De Mornay). Pod vodstvom iznajdljive Lane Joel spremeni družinski dom v javno hišo, Lana pa mu pomaga razumeti, kaj zares pomeni biti uspešen podjetnik.
Joelovo skakanje in splošna ekstaza ter njegov razvoj iz nezrelega najstnika v prekanjenega mladega kapitalista so naznanili prihod novega razpoloženja v Ameriki in ameriškem filmu. Iz mladega igralca je Cruise postal največji zvezdnik sveta. Če je bil ameriški film konec šestdesetih in sedemdesetih let 'kinematografija osamljenosti', polna sramote in poraza v senci vietnamske vojne, je ameriški film osemdesetih to poskušal odriniti in ustvariti kinematografijo amnezije in afirmacije.
Ameriški zgodovinar Haynes Johnson je zapisal, da je bil mit osemdesetih, da so Združene države, najmočnejša država v zgodovini, 'padle v stanje dezintegracije'. "A z Ronaldom Reaganom so ZDA dobile spet tisto, kar so izgubile: optimizem, moč, podjetnost, iznajdljivost. Vsa Amerika je želela verjeti, da ima znova smisel za uspeh.” Johnson je zapisal, da sta uspeh posameznika in uspeh države neločljiva. Intenziven, neutruden, skoraj nenormalno dinamičen Tom Cruise, mož, ki je bil na platnu zmagovalec poln energije, a brez kančka introspekcije, je postal maskota te nove samopodobe. Cruisova energija je občasno delovala prisiljena in umetna, kar se v neki meri lahko pripiše tudi novemu optimizmu časa. Sovražiti Nevarni posel, ki je manj satira kot hladnokrvna slika stanja in Cruisa v njem ali Cruisa sploh v tistem času, pomeni sovražiti egoizem in brezčutnost tega časa, vsaj v Ameriki. V Nevarnem poslu gre za denar. Ni apologetike. Vse druge ambicije so v posmeh. Cruise je posedoval lasersko osredotočenost in zanj je obstajala le ena smer: naprej.
Danes je zanimivo pogledati filme, s katerimi se je proslavil . V poznejših filmih režiserjev, kot so Oliver Stone, Stanley Kubrick, Paul Thomas Anderson in Michael Mann, je dokazal, da je na višku kos kateremu koli igralcu. Ampak vse do filma Rojen četrtega julija (Born on the Fourth of July, 1989; Oliver Stone) je bil Cruise nekako nejasna pojava, ki je obetala, čeprav ni bilo jasno, kaj obeta.
Nevarni posel je prišel v kinematografe avgusta leta 1983. V septembru se je Cruise vrnil v filmu Dozorevanje (All the Right Moves; Michael Chapman). Cruise je Stef Djordjevic, gimnazijec, ki sanja o tem, da se skupaj z dekletom reši iz umirajočega industrijskega mesta v zvezni državi Pensilvaniji. Film je na začetku malce robat - proletarska lokacija, nekaj razrednega nasprotovanja in zavisti do tistih, ki se želijo dvigniti. Se pa na koncu spremeni v tipičen film Reaganove ere, v katerem je vse v redu in se vse srečno konča. Občutek dobimo, da nas film uči, kako vzeti elemente enega tistih grenkih filmov sedemdesetih in iz njih v zadnjem hipu narediti optimističen film. Cruise pa je bil naraven in prepričljiv. Ko ga trener vrže iz nogometnega moštva, je njegov zmeden izraz ganljiv.
Podoben je otroku, ki naenkrat postane žalosten. Prizori z dekletom, ki ga igra Lea Thompson, so polni čustvene nespretnosti in nežnosti. Njegova nečimrnost je v tem filmu nečimrnost najstnika, minira pa jo lastna poštenost.
V filmu Martina Scorseseja Barva denarja (The Color of Money, 1986) pa je ta nečimrnost v središču in je nič ne uspe podrezati. Film govori o brezsrčni mladosti, ki jo predstavi Cruise, in ranljivosti starosti, ki jo je upodobil sijajni Paul Newman kot 'Fast Eddie' Felson, igralec biljarda, ki ga je igral prvič v filmu Igralec biljarda (The Hustler; Robert Rossen) leta 1961. Vince, mladi in genialni igralec biljarda, ki ga Cruise igra, je aroganten in domišljav ter iz čistega užitka uničuje druge igralce za mizo biljarda. Kontrast med njegovim mladim obrazom, ki ne odkriva ničesar, in Newmanovim, v katerem se zrcali njegovo življenje, je v središču zgodbe. Ko z užitkom in zmagoslavno pleše okoli mize za biljard, iz Cruisa žari fantastičen narcisizem; samovšečnost, ki je kot sila narave.
V filmu Top Gun (1986; Tony Scott) je ta samovšečnost dobila krila. To je bil njegov najbolj odkrito ideološki film; pravzaprav senzualni, hetero- in homoerotičen ideološki stroj, ki ga je sofinancirala ameriška mornarica. Ko gledamo nadutega mladega pilota Mavericka, kako zapeljuje lepo inštruktorico, sestreljuje sovjetske mige ali le hodi kot človek, ki je nabit s samozavestno seksualnostjo (»Maverick, ti žrebec,« mu reče ljubica, »nesi me v posteljo ali me za vedno izgubiš.«), zaznamo namen, da zamenjamo mučne podobe vietnamske katastrofe z bleščečo in zmagovalno novo podobo ameriških oboroženih sil. S prizorom, v katerem ploščici prijatelja, ki je bil ubit v nesreči med vajo, vrže v morje, naj bi Amerika vrgla proč vse grde spomine na prejšnji dve desetletji. "Med najboljših deset odstotkov vojaških pilotov sodite. V elito. Najboljši med najboljšimi," reče komandir, medtem ko ga Cruise gleda in je popolnoma prevzet.
V filmu Rain Man Barryja Levinsona iz leta 1988 je odigral eno svojih najbolj hvaljenih vlog. A na koncu razočara. Ko film od njega zahteva, naj ignorira dekle ali grobo ravna s starejšim avtističnim bratom, ki ga igra Dustin Hoffman, je ne samo prepričljiv, ampak tudi zabaven. Dober je v vlogi sebičnežev ali nedolžnežev. Ko pa scenarij zahteva, da pokaže ljubezen do brata, je Cruise preveč površinski in naenkrat nekako nepomemben. V ključnih trenutkih v filmih ni zmogel tiste globine ali čustvene teže, ki se je od njega zahtevala - vse do filma Oliverja Stona Rojen četrtega julija, s katerim je končal desetletje.
Cruise je odigral vlogo Rona Kovica, pohabljenega veterana vojne v Vietnamu, ki je postal protivojni aktivist, s toliko moči in igralske iznajdljivosti, da je film deloval kot odkritje igralca. Vloga je bila težka, saj Cruise v vlogi Kovica preživi celotno epopejo: od mladega domoljubnega fanta, ki želi služiti svoji domovini, do vojaka v peklu Vietnama, pohabljenega veterana, s katerim grobo ravnajo v umazanih in revnih veteranskih bolnicah ("Hočem, da z mano ravnate spodobno,« vpije v bolnici. »Boril sem se za domovino! Sem vietnamski veteran!"). Po vrnitvi domov se ne znajde in se spusti v zadnje obupane izbruhe histeričnega patriotizma, pijanstvo, samopomilovanje in gnev ("Preden se sploh naučiš, kaj z njim delati," reče o svojem paraliziranem spolnem udu, "ga izgubiš v džungli, v neki prekleti džungli tam v Aziji."), preden se zbere in začne voditi proteste proti vojni.
Cruise je s pomočjo Stona in samega Kovica, ki je sodeloval z igralcem pri snemanju, našel rdečo nit tega junaka, tako da imamo občutek, da gledamo človeka, ki se pred nami spreminja. Na začetku filma izgubi šolski turnir v rokoborbi in bruhne v neutolažljiv jok in takrat dobimo uvid ne samo v ta lik, ampak v vse like, ki jih je Cruise igral v osemdesetih. To je človek, ki ne sme dopustiti, da je poražen. Vsa njegova manična energija je osredotočena na izogibanje porazu in ponižanju. In prav to je tisto, kar čaka Rona Kovica. Tom Cruise, igralec, ki je začel kariero kot šarmanten obraz novega in pravzaprav brezčutnega ameriškega duha osemdesetih, je to desetletje končal kot upodobitev tistega, kar so si Američani osemdesetih tako močno prizadevali pozabiti.
Se nadaljuje.
Andrej Gustinčič