Drugi praznujejo. A kot pravi pregovor, cilj brez strategije je zgolj želja. Kar še ne pomeni, da v ukrajinski zgodbi strategije ni. Je. Vprašanje je samo, čigava.

V poplavi komentarjev, zakaj bližajoči se vilenski vrh Vzhodnega partnerstva ne bo ovenčan z napovedjo količenja novih vzhodnih meja Evropske unije, mrgoli mnenj. Zanimivo (in pričakovano) beremo o močnem Vladimirju Putinu in EU-ju, ki je potegnil kratko, manj pa o tem, da obstajajo tudi globoki notranjepolitični razlogi za konfuzno in izmuzljivo politiko ukrajinskega lovljenja ravnotežja. Prej pogojeno s pomanjkljivostmi in pastmi sosedske politike kot pa z njeno privlačnostjo.

»Dragi ruski bratje, prihranite mi izlive veselja zaradi našega 'neevropskega nesporazuma' in zgodbice o tem, kako je vse to posledica delovanja ameriških tajnih služb, pred katerimi nas boste varovali, in kako nam bo bolje pod vašo zaščito. In nehajte pripenjati ruske trobojnice na moje fotografije in mi jih vzneseno pošiljati. Če želite, da ostanemo prijatelji,« je na svojo FB-stran napisala ukrajinska novinarka Margarita Sitnik. Kolegica je s tem odlično ponazorila rusko razumevanje zgodbe. Bistvo ruske sosedske politike namreč temelji na načelu, »če si z nami, si naš, če nisi, si sovražnik«. In ker Rusija zavezništvo razume kot uveljavljanje izključno svoje volje, pač ni najbolj prijetna partnerica za nekoga, ki bi vendarle rad kaj naredil po svoje. V tej luči je zavračanje članstva v carinski uniji z Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom za Ukrajino razumljivo. Pa čeprav je cena trmoglavljenja velika. Evropsko tržišče še dolgo ne bi ali ne bo moglo nadomestiti kratkoročnih ugodnosti, ki jih Ukrajini lahko nudi Rusija. Pred skoraj štirimi leti mi je v intervjuju v Kijevu nekdanji ukrajinski predsednik Leonid Kučma to zgovorno ponazoril z besedami: »Rusija nudi konkretne projekte, saj imamo skupno sovjetsko preteklost, ki je zapustila tudi določene gospodarske danosti. EU pa nam neprestano obljublja bombone.«

Leonid Kučma je, podobno kot Viktor Janukovič danes, veljal za proruskega državnika. Upam pa si trditi, da gre v obeh primerih predvsem za proukrajinska politika z ruski podobno politično kulturo. Če ne za voditelja, pa je EU za številne Ukrajince pojem. Cilj, ne zgolj želja. Zagotovilo »civilizirane« prihodnosti. Pri čemer je za tiste z bolj prefinjeno zgodovinsko zavestjo precej boleča zgodba o Ani Kijevski, soprogi francoskega kralja Henrika I. in hčerki Jaroslava Modrega, ki je na »barbarskem« francoskem dvoru v 11. stoletju uveljavljala kulturo knjižnic in mu predstavila uporabo vilic. Ni prav prijetno, da v 21. stoletju za »barbare« veljajo prav potomci Kijevske Rusije. Kot tudi ni laskavo, a tega se zavedajo le redki, da jih Unija pravzaprav ne čaka s široko razprtimi rokami. Če je bil evropski cilj priključiti Ukrajino, potem je strategija obljub in vzvišenosti stala na trhlih nogah. Malo konkretnih in konkurenčnih gospodarskih projektov, zato pa (upravičen) strah pred čermi bizantinske politike ponikanja pomoči na Vzhodu. Medtem sta obe strani tonili v krizi. Danes je ukrajinska blagajna prazna. Skoraj prazne so tudi blagajne številnih članic EU-ja. Kaj si torej lahko še povemo? Da je Julija Timošenko politična zapornica?

Evropska unija naj bi bila zaradi ukrajinskega preobrata užaljena. Zakaj? Če pogledamo s stališča stvarne politike, je naredila napako. Če je z Ukrajino mislila resno, je nenavadno, da se je odločila za argument, ki na čistino beza ukrajinskega predsednika, pri merjenju moči z Rusijo pa Viktorju Janukoviču ne prinaša nobenih ugodnosti. Kremelj je jasno izrazil nerazumevanje zgodbe s Timošenkovo. Tako je EU pod svoje okrilje povabil človeka, za katerega je leta 2015, ko bodo predsedniške volitve, že predvidel zamenjavo. Če gre ob tem verjeti še govoricam, ki krožijo v javnosti, namreč, da so vplivne evropske prestolnice Janukoviču in sinovom po umiku obljubile zaščito, njihovim političnim pajdašem pa ne, je razlogov za razočaranje še manj. Katera elita, še zlasti če igra po vzhodnoevropskih pravilih igre, pa se bo pustila preganjati? »Ne, brat«, so rekli oligarhi, »če tonemo, gremo na dno vsi.« In zdaj naj bi bil kdo presenečen, da je Viktor Fjodorovič obrnil krmilo?

V ukrajinski zgodbi zato ni zmagal Vladimir Putin. Recimo raje, da se je izid pokril z ruskimi zunanjepolitičnimi interesi. Ukrajina seveda leži v strateškem polju Rusije, ni pa nič manj težavna. Kar pomeni, da se bo, potencialno, saj zgodba še ni končana, z njenimi muhami pač morala ukvarjati Moskva. Če pogledamo razvoj rusko-ukrajinskih odnosov v zadnjem desetletju, posebne ruske strategije pritegovanja Ukrajine ni opaziti. Prej nabor paradoksalnih, razdraženih obratov. Torej gre zgolj za rusko željo. Strategijo ima v teh okoliščinah le ukrajinska oligarhična struktura, ki je na površje naplavila Viktorja Janukoviča. V teh krogih pa so interesi zgolj in samo osebni. Ukrajina in njeni prebivalci pa le sredstvo ali – kolateralna škoda.