. Edward Snowden. Človek, čigar obstoj v tesnih prostranstvih glavnega moskovskega letališča je bilo treba dokazati.

Krhki in utrujeni Edward Snowden popolnoma odraža razmere v svetu. Na eni strani sproža polemike o izdajalskem ali aktivističnem značaju svojih potez, ki se vrtinčijo in vrejo in nikakor ne morejo najti točke kompromisa, na drugi demonstrira, kdo je s kom in proti komu. Evropa se je z avstrijsko zgodbo prestrezanja letala bolivijskega predsednika Eva Moralesa potrdila kot zvesta ameriška zaveznica. Prisluškovalni aferi, ki jo je sprožil prav Snowden, navkljub. Kitajska je z briljantnim zamahom odrinila zanjo silno neugodno tematizacijo hakerstva in kraje informacij v ozadje, ni pa izključeno, da je njenim strokovnjakom uspelo poškiliti v skrivnosti, spravljene v razvpitih Snowdnovih računalnikih. Južna Amerika, prav tako prizadeta zaradi razkritja prisluškovalnih projektov velike severne sosede, se je razdelila na pretresene partnerice ZDA v podobi predvsem Brazilije, Kolumbije in Mehike ter trmoglave "otoke svobode", ki so Edwardu Snowdnu pripravljeni priskočiti na pomoč. Kot so Venezuela, Nikaragva in Bolivija. Poteze Ekvadorja, očitno nekoliko utrujenega zaradi avanture z Julianom Assangeom, in Kube, ki tipa teren za izboljševanje odnosov z ZDA, so bile tokrat samo lirični odtenek skupne latino zgodbe.

Dovolj paradoksalno pa je prav Rusija, kjer je Snowden obtičal in prosi za pribežališče, tista, ki bo od vsega tega odnesla še najmanj koristi. Ruskega javnega mnenja Snowdnova zgodba, dokler je bil še v Hongkongu, ni posebej pretresala. Po 23. juniju, ko je priletel v Moskvo, pa se je odločno postavilo na ubežnikovo stran. Toliko bolj, ker ni dimenzij, ki bi v ta vrtinec obveščevalnih podatkov kakorkoli potegnile Rusijo. Snowden ne sodeluje z ruskimi tajnimi službami, vsaj tako kaže, uradno ni stopil na rusko ozemlje, ni prišel navzkriž z ruskimi zakoni. Je pa trn v ameriški peti, kar povprečnega Rusa zmeraj veseli, pa če se še tako rad ozira čez Atlantik. Ampak, a ruske oblasti v tem trenutku dejansko potrebujejo takšno zgodbo za utrjevanje priljubljenosti? Komajda verjetno.

Po novinarskem napadu na letališče, kjer se je Snowden srečal s predstavniki človekoljubnih organizacij, pravniki in politikom, in ko smo mediji pripovedovali vse, kar se je povedati dalo, je Vladimirja Putina poklical ameriški kolega Barack Obama. Obžalujoč, da je Rusija Snowdnu omogočila odmevni dogodek, in seveda nezadovoljen, ker se ruske oblasti ne želijo odločiti za izročitev nekdanjega sodelavca ameriške Agencije za nacionalno varnost domovini. Obama je tako opozoril na uporabo enega od adutov, ki ga je imela Rusija v rokavu. Oblikovanje »propagandistične platforme« za Snowdna. Drugi adut pa je pravzaprav stalnica. Tudi brez Snowdna bi Rusija obveljala za eno redkih držav na svetu, ki je pripravljena in sposobna zagovarjati lastno politiko v odnosu do ZDA. Resda z omejenim manevrskim prostorom, kar zgovorno kažeta nelagodje, s katerim je predsednik Putin komentiral navzočnost Snowdna na Šeremetjevu in začetna neusklajenost Kremlja in zunanjega ministrstva pri odzivanju na primer. Putinov pogoj za pribežališče je, da Snowden preneha razkrivati informacije in škoditi ameriškim partnerjem ter rusko-ameriškim odnosom. Slednjim pa ni težko škoditi, čeprav so v zadnjem času zdrsnili tako nizko, da se besedna zveza »hladna vojna« uporablja že skorajda na vsakem koraku. Ob nerešenih strateških vprašanjih in primeru Snowdna sta državi na pragu novega širjenja seznamov nezaželenih oseb, tako imenovanih spiskov Sergeja Magnitskega na eni in Dime Jakovljeva na drugi strani.

Če smo že pri »platformah«, kaže, da Rusije v vlogi velike, morda celo največje sovražnice ZDA, ni med kremeljskimi načrti. Ne pred septembrskim obiskom Baracka Obame. In ne glede na hladno junijsko srečanje obeh predsednikov ob robu zasedanja voditeljev G8 na Severnem Irskem. V tem trenutku je tako videti, da je za Rusijo najbolje, da si kot Poncij Pilat umije roke. Zaigra na strune suverene zunanje politike in začasnega zatočišča preganjancev imperija, nato pa Edwarda Snowdna čim prej odpravi njegovi južnoameriški usodi naproti.

To so konture stvarne politike. Ki bo, pa čeprav ta misel zveni skrajno cinično, mlela naprej. Da škripanje železnih čeljusti nekega sistema – s tem parafraziram književnika, satirika Dmitrija Bikova – lahko zmoti drobna pojava nekdanjega analitika obveščevalnih služb, je dobrodošlo dejstvo. Žarek upanja, ki nakazuje, da se tok dogajanja vendarle lahko spreminja. V najslabšem primeru pa je dobro, da se kralju včasih pove, da je brez obleke.