Zdaj je zadovoljna, saj je na prestol svetega Petra prišel nekdo iz tretjega sveta, ne iz prvega, kamor se ne šteje niti sama. Bo to pravi sogovornik pravoslavja?

Neverjetno, kako svetloba priteguje. Kot smo Slovenci budno spremljali, kako daleč od novega pontifika stoji kardinal Rode, tako tudi uniati in pravoslavni kristjani iščejo povezave s papežem Frančiškom. Pravoslavni se bodo morali zadovoljiti z domnevno velikim zanimanjem novega svetega očeta za vprašanja ekumenizma. Papeški nuncij v Rusiji, nadškof Ivan Jurkovič, je dialog s pravoslavnimi kristjani navedel kot prednostno nalogo vseh papežev v 20. stoletju, predvsem v zadnjih dveh desetletjih, čeprav so odprta vprašanja ostala. Zato pa prav slavijo ukrajinski grkokatoliki. Kardinal Jorge Bergoglio je bil kot buenosaireški nadškof pristojen tudi za tamkajšnjo uniatsko cerkev. Menda, kot poudarja predstojnik Ukrajinske grškokatoliške cerkve, kijevsko-galicijski nadškof Svjatoslav Ševčuk, je bil Bergoglio kot deček varovanec očeta Stepana Čmilja. Uniatskemu duhovniku v Buenos Airesu naj bi celo pomagal pri jutranjem bogoslužju. Še bolj kot iskanje bližine in povezav pa so zanimive ocene družbenih in političnih razsežnosti imenovanja argentinskega jezuita za Petrovega naslednika.

Boj proti sodomitom
»Izvolitev papeža Frančiška je odgovor Cerkve zahodnemu liberalnemu totalitarizmu oz. liberalnemu fašizmu, družbi, ki sprejema protinravstvene zakone in ki vernike postavlja v neenakopravni, podrejeni položaj. Cerkev je s Frančiškom segla v tretji svet, kjer večina prebivalstva (še) ne živi na račun finančnih balonov in kjer ima delo, ne pa finančne mahinacije, še svojo vrednost.« To ni citat, prej parafraza ruskega novinarja in religiologa Maksima Ševčenka. Znani kritik Zahoda meri predvsem na »pohod enakopravnosti istospolno usmerjenih« v Franciji in Veliki Britaniji ter na enotnost vernikov monoteističnih religij, ki nasprotujejo izenačevanju istospolnih zakonskih zvez s tradicionalnimi. Vendar njihov glas na sodomitskem Zahodu ni bil uslišan. Ševčenko poudarja zavezanost zahodne civilizacije materialnim vrednotam, denarju, podleganje skrajnemu humanizmu. Torej človeku, ne Bogu kot merilu vsega. Redko za človeka, ki je tako blizu Ruski pravoslavni cerkvi (RPC) in oblastem, Ševčenko kritično obsoja grešnost pripadnikov tudi pravoslavne cerkvene hierarhije. Pri tem navaja škandalozni primer meniha Ilije, ljubitelja dragih avtomobilov in svetnega življenja. Slabosti in razsežnosti zasebnega premoženja tega pravoslavnega klerika je pred časom razkrila šele prometna nesreča, ki jo je zakrivil. Velja namreč, da se mora posameznik z vstopom v meniške vrste odreči zasebnemu premoženju. Ševčenko pri tem pozdravlja vlogo novinarjev, ki opozarjajo na etično nesprejemljivo vedenje pripadnikov Cerkve. Res pa je, da je pri zahtevah o kaznovanju takšnih izgredov v vrstah RPC spregledal, da je menih tudi patriarh Kiril, še en znani ljubitelj razkošja. Tudi on se ni odpovedal lastnemu stanovanju v nomenklaturnem poslopju na nabrežju reke Moskve, naproti katedrale Kristusa Odrešenika in Kremlja. Pa tudi ura znamke Breguet je izginila s patriarhovega zapestja šele, ko so jo s protokolarne fotografije izbrisali uslužbenci urada za stike z javnostmi Moskovske patriarhije. Spregledani odsev ure na pološčeni površini mize je lani sprožil škandal, ki je zelo razveselil zagrizene nasprotnike RPC.

Spet dvojni standardi?
Čeprav ima svoje posebnosti, ki jih ne gre zanikati, drugačen pogled na življenje, na medčloveške odnose in bogato tradicijo misli, ruska družba vendarle ni tako zelo daleč od zahodnih Sodome in Gomore, kot bi si kdo morda v Rusiji želel. Metanje kamnov v grešnike pa je bilo očitno problematično še v Kristusovem času. Zato bi bilo skrajno sprenevedavo, če bi verjeli, da življenje v Rusiji danes poteka v skladu z bistveno drugačnimi zakonitostmi kot na Zahodu. Merilo vsega je denar. In to veliko denarja. Zelo veliko. O tem, ali je bolj etično nenasitno hlastati za materialnimi dobrinami in hkrati prižigati sveče v hramu, kot pa se valjati v denarju s primerkom istega spola ob sebi, vendar z manjšim ali nikakršnim posluhom za to, o čemer govorijo v cerkvi, pa bi bilo mogoče razpravljati.

Jezuit
Malce sem se moral potruditi, da sem v ruskih medijih našel tisti namig, ki sem ga pričakoval najprej. V mislih imam dejstvo, da je papež Frančišek jezuit. Ta red ima namreč v Rusiji še posebej problematičen sloves in zanimivo zgodovino. Še preden je leta 1773 papež Klemen XIV. z apostolskim pismom Dominus ac Redemptor Noster ukinil jezuitski red, je prišlo do prve delitve Poljske, katere vzhodni del z današnjo Belorusijo vred je prešel v meje Ruskega imperija. Carica Katarina II. ni priznala papeževega pisma, in red, ki je dobil dvoumno dovoljenje naslednjega papeža Pija VI. za nadaljnji obstoj na ruskih tleh, je v Rusiji (kot tudi v Prusiji, na Kitajskem in v Indiji) deloval dalje. Leta 1816, dve leti po tem, ko je papež Pij VII. znova dovolil obstoj Družbe Jezusove, so ruske oblasti jezuite izgnale iz obeh prestolnic, Peterburga in Moskve, l. 1820 pa dokončno iz Rusije. Njihove šole so zaprli, premoženje zaplenili, jezuitom pa je bil vstop v Rusijo strogo prepovedan. Vzrok za nenaden preobrat so obtožbe prozelitizma, spreobračanja pravoslavnih vernikov v katolištvo, še danes kočljivega vprašanja v odnosu do Vatikana in katoličanov v Rusiji. Glede na pedagoško in misijonarsko delovanje jezuitov je bil očitek verjetno celo na mestu. Ukaz carja Aleksandra I. je veljal vse do padca monarhije leta 1917, pa tudi sovjetske oblasti so imele do jezuitov skrajno negativen odnos. Da razumemo, kako so v Rusiji opredeljevali jezuite, je dovolj samo polistati po Slovarju velikoruskega jezika V. Dalja iz 19. stoletja: »Jezuit je rimskokatoliški menih iz reda, ki ga je ustanovil Loyola; izraz se uporablja za prekanjenega, zvitega, spletkarskega človeka. Jezuitski je način, pri katerem je dejanski cilj zvito skrit, vse skupaj pa ima lažni videz.« Zato me naslov kratkega članka v Moskovskem komsomolcu, ko sem ga izbrskal, ni razočaral: »Bo papež – jezuit Frančišek spletkaril?«

Predstavnik bele Argentine
Izvolitev papeža iz »najbolj bele južnoameriške države«, kot to poudarja Maksim Ševčenko in s tem posredno odpira tudi občutljivo polje specifičnega razumevanja politične korektnosti v ruski javnosti, ima tudi politične posledice. Med drugimi se le-teh se zaveda znani zunanjepolitični komentator Fjodor Lukjanov, ki opozarja, da vprašanja religije vse bolj zapolnjujejo prostor mednarodne politike. Postsekularna družba je odgovor na sekularizacijo, ki je dosegla svoje skrajne meje. Neevropski papež iz Južne Amerike, pa vendar italijanskega rodu, je glasnik novega časa, novih izzivov. Obenem naj bi bil to šele prvi korak k resničnim spremembam. Za povsem liberalizirano Evropo naj bi pomenil nekaj podobnega kot temnopolti predsednik, ne potomec Afroameričanov, ampak po biografiji, vzgoji in vedenju skorajda belec, kot poudarja Lukjanov, za Ameriko. Vatikan, z njim pa vesoljna Rimskokatoliška cerkev, naj bi dobila svojega Frančiška Obamo.
Za MMC iz Moskve