Sploh če je premier Janez Janša predsedniku Ilhamu Alijevu povedal, da bi morali v Azerbajdžanu še veliko narediti na področju človekovih pravic in demokracije. Pa tudi če tega ni naredil, smo na to opozorili mediji. Pričakovano smo poudarili predvsem izjemno skorumpiranost in avtoritarizem v Azerbajdžanu. Ampak kolikor mi je znano, nihče ni pozval, da kot demokracija z nedemokratičnim Azerbajdžanom ne bi poslovali. Torej vse po "zahodno", kot bi rekli v Rusiji: kritika da, denar pa tudi.

Vladni strateški dokument Mednarodni izzivi 2013 med tržišča, ki so za slovensko internacionalizacijo najbolj perspektivna, uvršča države, kot so Kitajska, Rusija, Turčija, Indija, Kazahstan in Azerbajdžan. Torej okolja, o katerih imamo pogosto, recimo temu, ne najbolj naklonjeno mnenje. Vrednote pa so sila zapletena zadeva. O njih radi govorimo, težje pa jih živimo. Pustimo ob strani, ali je pot v tujino, ko od premierja vsa država pričakuje samo odločitev o odstopu, posrečeno umeščena v politični trenutek. Dejstvo je, da postsovjetsko prostranstvo sestavljajo države, kjer je ključno, da za hrbti podpisnikov komercialnih pogodb stojita državnika in podpisanemu dajeta zagotovilo, da državi posel podpirata. Slovenski gospodarstveniki kljub statistiki, ki kaže, da smo v zadnjih petih letih v Azerbajdžan izvozili za največ devet milijonov evrov letno, uvozili pa nič, v tej južnokavkaški državi vidijo veliko priložnosti.

Rokovanje
Slovenske medije so preplavila poročila o neverjetni skorumpiranosti predsednika Ilhama Alijeva in njegovega klana, kar je glede na težave s korupcijo doma razumljivo. Tudi v povezavi z Rusijo nenehno govorimo o avtoritarnosti Vladimirja Putina. Mencamo, kaj naj s Turčijo, ki je na eni strani militarizirana, na drugi se islamizira, predvsem pa tepta pravice Kurdov. V Indiji, če ne drugega, množično posiljujejo ženske. V Kazahstanu, podobno kot v Azerbajdžanu in še kje, vladajo (skoraj) dosmrtni predsedniki in opoziciji trda prede. Kitajska je s svojim politično-ekonomskim modelom sploh zgodba zase.

Da ne sežem predaleč, bom uporabil svojo rusko izkušnjo. Seveda ne morem govoriti samo o Čehovu, brezah in balalajkah, če pa ruski vsakdan nudi toliko ostrih političnih, socialnih, ekonomskih tem. Ne glede na to, da je med drugimi tudi Čehov nakazoval na prihod človeka, ki nas je v evolucijskem loku pripeljal sem, kjer smo danes. Ko sem snemal neki intervju na sedežu Združenja Memorial v Moskvi, organizacije, ki se ukvarja z razkrivanjem zločinov sovjetskega sistema, sem na stopnišču trčil ob zgodovinarja Arsenija Roginskega. Pogovarjal se je s prijateljem, kadil, se obrnil k meni in me vprašal, od kod sem: "Iz Slovenije? Sramotno. Sramotno, da je demokratična država odstopila sedež v Varnostnem svetu ZN-a totalitarnemu režimu." To je bilo namreč takrat, ko se je Slovenija potegovala za nestalni sedež, pa se je morala umakniti prav Azerbajdžanu. V nasprotju s številnimi Slovenci so v Rusiji torej ljudje, ki menijo, da Slovenija je demokratična država.

Ruski aktivisti za človekove pravice, privrženci opozicije ali na splošno nasprotniki Kremlja nam, "zahodnjakom", pogosto postavljajo vprašanje, zakaj se naši državniki rokujejo z njihovimi, jim s tem dajejo legitimnost, podpirajo režim? Ko pa je jasno, da so vsi prišli na oblast s prevaro, goljufijo? Da imajo postsovjetski režimi vsi po vrsti izrazito nedemokratične značaje. Ampak še nihče izmed sogovornikov ni znal odgovoriti na vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru popolne izolacije, če bi bila ta mogoča. Sistem bi nedvomno padel v agonijo, danes je svet preveč povezan. Ampak kdo bi lahko zagotovil, da bo smrt režima hitra in za večino ljudi neboleča? Če bi krči trajali in trajali, kar je zelo verjetno, bi se tudi zagovorniki takšnega kirurškega reza preprosto razblinili. Ostali bi samo ljudje, ki bi trpeli posledice zaradi dejanj nekoga drugega. In s tem ostre kritike ravnanja tujine.

Ostrina vprašanja
Azerbajdžan se seveda sooča s kopico notranjih napetosti, posledica katerih so politični zaporniki, kršenje svobode izražanja, zatiranje novinarjev in opozicije. O zadnji, podobno kot o ruski, imajo sicer različni opazovalci vsak svoje mnenje. Aleksej Vlasov, direktor Informativno-analitičnega centra za preučevanje postsovjetskega prostranstva na Moskovski državni univerzi, je prepričan, da bodo šele nove, prihajajoče generacije Azerbajdžanu prinesle resnično sveže ideje: "V azerbajdžanski opoziciji so zbrani veterani tamkajšnje politike, stari med 50 in 60 let. Isa Gambar, Ali Kerimli, Lejla Junus. Nekatere povezujejo s Turčijo, druge z ZDA, ampak pomembneje je, da so njihove ideje in predlogi, kako jih uresničiti, že zastareli. Na primer nenehno ponavljanje, da je sistem skorumpiran. Kot pravijo na Vzhodu: ni važno, kolikokrat rečeš med, od tega v ustih še nimaš slajšega okusa. Cilj opozicije je odstraniti zdajšnjo oblast in se povzpeti na njeno mesto. Prepričan sem, da ničesar ne bi korenito spremenili, ker jim znani način ustreza. Obstaja skupina mladih novinarjev, študentov. To so blogerji, ki si prizadevajo vpeljati spletni boj proti oblastem. Nimajo pa široke podpore, saj jih v regijah, na deželi, nihče ne pozna."

Ljudje
Če privolimo v tezo Vlasova, tudi Azerbajdžan sodi med okolja, kjer je sedanjost tako prepletena s polpreteklo zgodovino in ustaljenimi obrazci, da bo treba počakati na nove generacije. Na srečo se menda že kažejo. In mi? Slovenijo bo svet moral začeti malce bolj zanimati. Da bo javnost pripravljena zahtevati kaj več od priložnostnih pavšalnih sodb o drugih državah in se ne bo besno odzvala vsakič, ko se analize ne bodo ujemale z uveljavljenimi stereotipi. V nasprotju s slovenskim okoljem, kjer se s tujo kritiko razmer pri nas hitro strinjamo in ji tudi pritegnemo, postsovjetsko prostranstvo kritiko zelo slabo prenaša. Zato se tudi občutljivo odziva na popotnice zahodnih državnikov, ki prihajajo s toplimi priporočili o demokratizaciji, obenem pa bi sklepali ugodne poslovne pogodbe. Morda zveni naivno, ampak na koncu smo vsi samo ljudje. In predstavljajte si, da nekdo, ki o vaši državi tako rekoč ničesar ne ve, o vas kot o človeku sodi samo po podobi vašega voditelja. Še posebej, če se s tem liderjem sploh ne strinjate in ga ne podpirate. Voditelji se seveda na svojih položajih niso znašli kot deus ex machina, ampak so odraz svojih okolij. Kljub temu pa se je včasih dobro namesto na gozd ozreti tudi na kakšno drevo. Sicer bodo bakujske, pa ne samo tamkajšnje, noči pretemne.