Gospa ni edina, ki verjame vanj. Iz tega arzenala črpajo vsi, ki skušajo upravičiti značilnosti političnega sistema, raven politične kulture, družbene in medčloveške odnose v Rusiji.

Rusija ima posebno, zanimivo in težko, pogosto tragično zgodovino. Ker pa ni edina takšna v svetu, saj je zgodovina vsakega okolja nujno specifična - resda pa je lahko bolj ali manj tragična, ampak saj ne bomo uvajali merskih enot za tragičnost preteklosti in pravico, kdo se je lahko bolj zaveda - to ni najboljši kriterij za risanje "posebne poti". Predvsem vodi k zavračanju tujih vzorcev, ki niso nujno slabi. Skupaj z notoričnim iskanjem zunanjih sovražnikov je to pripeljalo do osamitve Rusije v svetu in dejstva, da država, ki se je, vsaj deloma, do nedavnega označevala za evropsko, ali je to hotela biti, zdaj začela ozirati v Azijo. Tam pa odnosi še zdaleč niso tako predvidljivi kot na Zahodu. Kitajska in Indija sicer veljata za perspektivni okolji, ki naj bi kmalu prevzeli politično in ekonomsko pobudo v svetu. Vprašanje pa je, kaj bo to prineslo Rusiji, ki do kitajske sosede goji zelo ambivalenten odnos. Če je na vrhu vse prekrasno, so zgodbe s terena, zlasti z obmejnih območij, popolnoma drugačne. Ampak v tem trenutku je pomembneje to, da Zahod Rusijo vse manj prepoznava kot zanesljivo partnerico. Kot je nedavno v Moskovskem komsomolcu zapisal češki kolega Jirži Just, Rusiji grozi, da bo prevzela vlogo "globalnega Žirinovskega". Tudi zaradi zunanje politike, prepoznavne predvsem po stalnicah v prepiranju z ZDA in v zadnjem času po podpori režimu v Damasku, ki je po začetni originalnosti izzvenela v rusko (ob zahodni) sokrivdo za sirsko tragedijo, predvsem pa zaradi notranje politike. Ki je alfa in omega vsega.

Tukaj pa smo novinarji naravnost prisiljeni razglabljati o Alekseju Navalnem enkrat kot o političnem zaporniku, drugič o županskem kandidatu. O zakonodajnih blodnjah ruskih poslancev, ki želijo z zmeraj novimi prepovedmi opredeliti pravo tradicionalnosti ruskega življenja, njihovi otroci pa so se šolali in živijo na tujem. O tem, kako se pravice LGBT-skupnosti nikakor ne vpisujejo v tlakovce ruske poti. Kako se vanje ne morejo vpisati niti protestniki, ki so se do nedavnega zbirali na moskovskih ulicah. Kako se tem tlakovcem ne prilega kritična umetnost v podobi skupine Pussy Riot in kako sta se do tega opredelili Ruska pravoslavna cerkev in družba na splošno. Pa naj si o Pussicah mislimo kar koli že. Poročamo o selektivnem boju proti korupciji, ko so nekateri, kot je konec koncev tudi Navalni, obsojeni takoj. Drugi, kot je nekdanji minister Anatolij Serdjukov, se vztrajno pojavljajo samo v vlogi prič, pa čeprav vrabci čivkajo, da bi bilo zgodbo treba obrniti drugače. Tretji, večina, se kot figuranti tega boja ne pojavijo nikoli. Razglabljamo o naturalizaciji Gerarda Depardieuja. So te teme primerne za oblikovanje dnevne politike tako velike in pomembne države, kot je Rusija? Komajda. Z izjemo zgodbe Edwarda Snowdna, ki je na ameriški bes in ob ruskem nelagodju poiskal zaščito prav pri materi Rusiji. In ki mu zaradi potrjevanja lastne politične teže in tradicionalne geste, da se političnih prebežnikov v takšnih primerih ne predaja, ni mogla odreči. Sicer pa so prej omenjene teme dnevno aktualne in z iskanjem "pozitivnih" vsebin nimajo nič skupnega. Ne moremo govoriti o Čehovu, brezah in balalajkah, če je v ospredju poročanja in komentiranja tudi ruskih medijev nekaj povsem drugega.

Težavo, da si Rusija po razpadu Sovjetske zveze, kljub velikim, čeprav diskutabilnim uspehom vladavine Vladimirja Putina, ni uspela ustvariti pozitivne podobe v svetu, pa Kremelj spet rešuje na "tipično ruski način". Z marketinškimi prijemi, kot so velike športne in glasbene prireditve. Popevka Evrovizije. Olimpijske igre. Nogometno prvenstvo. Zanimivo, ampak v povezavi z Rusijo vse, tudi potencialno pozitivne novice izginjajo v nekakšnem informacijskem "Bermudskem trikotniku", se sprevračajo in vračajo v popolnoma drugačni obliki. Primer: Soči. Velikopoteznost gradnje objektov in infrastrukture za olimpijske igre, nad čimer bi se, če to ne bi bilo v Rusiji, verjetno vsi navduševali, se je izmil najprej v razpravo o pretiranih stroških, nato korupciji, zamudah pri gradnji, človekovih pravicah. Sprva delavcev, na koncu istospolno usmerjenih.

Je to vztrajanje na "posebni poti" torej v interesu ruskih državljanov ali pa je le izgovor za to, da so stvari pač takšne, kot so? Vsekakor je to tudi pot, ki široko odpira vrata modi tradicionalnih vrednot. Načeloma to seveda ni slabo, zadrega je le v selektivnosti. Zakaj je recimo treba slediti reku, ki mi ga je v enem izmed intervjujev citiral ekonomist Mihail Deljagin, namreč, da je "vzjatka (podkupnina, op. a.) ruski narodni ples"? Ali pa Mihailu Saltikovu - Ščedrinu, ki je že v 19. stoletju ugotovil, da "strogost ruskih zakonov blaži samo dejstvo, da jih ni treba izpolnjevati"? Zakaj se ne bi raje spomnili na neverjetno sposobnost ruske kulture (in politike), ki je tradicionalno vpijala razne vplive in puščala nacionalne posebnosti, dovoljevala (določeno) drugačnost? Upoštevanje te tradicije bi bilo prav blagodejno za državljane, ki se zmerjajo s "čurkami", "hači", "židi" (kar je v ruščini skrajno slabšalno - op. a.) in podobnim.

Pravijo, da vsak tuji novinar, ki dela v Rusiji, v času svojega bivanja preide tri faze: po prihodu se spopade z rusko specifiko, od birokracije naprej; nato preide v etapo navdušenja, potuje, analizira, se zažira v vse pore matere Rusije; in na zadnje obnemore, postane apatičen. Po vsem tem času, preživetem v Rusiji, v času, ko je tretja faza, kakršna koli že, postala moja stvarnost, se sprašujem, ali to dejansko drži. Bilo je obdobje tipanja in popolne fascinacije. Bili so primeri z anekdotičnimi razsežnostmi. Bilo je ogromno zanimivih tem, potovanj, pa tudi obžalovanj zaradi zamujenih priložnosti. Takšno je pač življenje. Ampak apatičnost? Ne, ne gre za to. Prej za nekakšno razočaranje zaradi večne spirale, v kateri se vrti ta ogromna dežela velikanskih možnosti, ki pa na neki nenavaden način generira kritične analize tudi takrat, ko jih avtor pravzaprav niti ne želi. Pisatelj, novinar in satirik Viktor Šenderovič mi je nekoč dejal: "Rusko zgodovino merimo v desetletnih spiralah. Stvari se razvijejo, napredujejo, nato pa po približno desetih letih pademo nazaj in začenjamo spet znova." Sizifovo delo, torej? Bojim se, da Rusija pri tem ni osamljena.

Natalija Naročnicka ne samo, da verjame v posebno pot Rusije, prepričana je, da Rusija še ni povedala svoje zadnje besede. Po njenem mnenju bodo to besede ljubezni, pravičnosti. Prav veliko namigov, da bo epilog prav takšen, za zdaj sicer ne vidim. Si pa želim takšnega razpleta. Zaradi množice tistih Rusov, ki še niso izrekli svoje besede, ali jo izrekajo, pa ostaja preslišana. Ne vem, kako se boste odzvali vi, jaz bom pozorno čakal …