Prijatelj mi je zaupal dva psa in hišo. Za nekaj dni, ko njega ni bilo doma, naj bi jaz poskrbel zanju in hišo seveda. Oprtan s torbo sem odprl vrata, šel s psi do jedilnice, odložil ključe na mizo in šel še enkrat v avto po prtljago. Ko sem stopil iz hiše, pa so se vrata zaprla sama od sebe. Psa sta bila notri, jaz zunaj brez ključev, hiša zaklenjena. Medtem ko sem preiskoval, kako bi prišel v hišo skozi kakšno drugo odprtino, sem klical prijateljeve sorodnike, ali imajo morda ključe od hiše. Neuspešno. Oboje.

Tarnanje nas tolaži. Našo morebitno krivdo oddaljuje od nas. Ker verjetno so krivi usoda, horoskop, drugi ljudje, sistem. A nam takšen pristop rešitve naše težave ne pomaga ravno najti. Prej zamegliti. Kot da si damo obliž na rano, ne da bi jo prej očistili.

V športu moramo pogosto premagovati ovire, kot so napor, zadihanost, klanci, vročina ali dež, utrujenost, bolečine, poškodbe, dolgočasenje. Manj športni v tem vidijo razlog, da prenehajo, da prejmejo potrditev, da to ni zanje. Bolj športni pa izziv, v katerem se bodo lahko izboljšali. Ti se pred stopnicami ne pritožujejo, ampak stopijo še hitreje, živahneje. Zakaj se ljudje v tem razlikujemo? Je morda kriva vzgoja? Prav gotovo. Ampak ta vzgoja se ne konča pri naših starših, ampak se nadaljuje z našimi lastnimi izkušnjami. Bolj kot se hote izpostavljamo izzivom, bolj bomo tudi psihološko pripravljeni na spopad z njimi. Tudi izzivom, ki jih ne izberemo prostovoljno.

Po približno dveh urah iskanja izhoda iz zagate oziroma vhoda v hišo sem se potolažil: “Kako bo lepo – odrešujoče, ko bom čez nekaj ur našel rešitev.” S tem v mislih sem nadaljeval. Visoko na drugem nadstropju sem videl majhno, zgoraj priprto okno. Od sosedov sem si izposodil lestev, se povzpel, roko s težavo potisnil skozi majhno odprtino in uspelo mi je premakniti kljuko. Okence se je odprlo na stežaj. Ko sem zlezel skozenj, sem pristal v stranišču in se počutil odrešen. V 14 dneh prijateljevega dopusta psa ne bosta razdejala hiše niti umrla od lakote.

Prav zaradi takšnih odrešujočih občutkov tečem v take klance, da me v mišicah skeli, da z globokim dihanjem lovim sapo in kjer se mi kar megli pred očmi. Pa vendar prav ta telesna prvinska izkušnja zbistri pogled na življenje, da bolje vidimo, kar je pomembno, in da smo se za to pripravljeni tudi potruditi. Brez te jasnosti se vrtimo le v krogu, ki omamlja. In uspava.