Kakšna je moč spodbude?

Imel sem veliko srečo z atletskim trenerjem, ki me je pri mojih 16 letih vzel pod svoje okrilje. Marko Božiček je bil takrat v zgodnjih tridesetih in še vedno tudi tekmovalec. Zelo dober tekač na 110 in 400 m z ovirami. Z bratom sva bila celo prva njegova atleta, ki naju je kot ekonomist začel trenirati. Kar je delal, je imel res rad in to se je videlo v njegovih živahnih očeh. Še danes, ko je atletski veteran v šestdesetih, teče čez ovire in osvaja odličja tudi na mednarodnih prvenstvih. Pa vendar, zakaj menim, da je zelo pomembno vplival na moj športni razvoj. Kaj je bil njegov posebni trenerski dar? Kot najstnik sem bil nesamozavesten. Počutil sem se kot siva miška. On pa je s svojim nasmejanim, sproščenim pristopom v meni postopoma prebudil občutek, da lahko napredujem. Znal je spodbujati s pohvalo in to mi je dvigovalo občutek zaupanja.

Kaj se lahko naučimo od takšnega sloga mentorstva? In zakaj je ta pozitivni pedagoški pristop smiselno osvojiti tako staršem, učiteljem, vaditeljem, delovodjem in ne nazadnje vsem? Ker z njim utrjujemo in razvijamo zaupanje vase in v druge. To pa je ključna sestavina uspeha. S kritiziranjem, opozarjanjem le na napake brez dovoljšne pohvale za to, kar je dobro opravljeno, vzgajamo nezadovoljstvo, krepimo zajedljiv notranji glas in tlakujemo pot do porazov. Takšni smo neugodni do sebe, pa tudi do drugih.

Ko se takole na vso moč trudim teči v klanec, v meni tekmujeta dva notranja glasova. Eden mi pravi, da ne morem, da grem prehitro, da ne bom zdržal do konca. Drugi pa me spodbuja in me vodi naprej. Prvega poskušam utišati, ali pa mu celo rečem: “Franček, ti kar obupaj in odnehaj, ti si šibek. Jaz grem naprej!” Spodbudni notranji glas je tisti del nas, ki verjame v naše moči, ki nas bodri na vsakem koraku. Ta notranji glas je res dober življenjski sopotnik. In takemu dajajmo prednost!