Vrhunski športniki so nam običajnim ljudem po mnogih lastnostih zelo nedosegljivi. Tritedenska dirka išče meje telesnih presnovnih zmožnosti, med katerimi morajo biti kolesarji iz dneva v dan sposobni prenesti izjemne količine telesne obremenitve. Iz predhodnih raziskav na poklicnih kolesarjih so ugotovili, da porabijo med 25,4 do 36 MJ na dan (kar je med 6070 in 8604 kcal na dan). Za tritedensko obdobje je to prepoznano kot zgornja meja. Postavilo pa se je vprašanje, ali lahko tako veliko količino energije na dan porablja tudi ljubiteljski kolesar.

V znanstvenem članku, objavljenem v reviji Journal of Applied Physiology, so predstavili razliko med dvema kolesarjema, ljubiteljskim in vrhunskim, ki sta vrtela pedale po Franciji. Lanska dirka je bila sestavljena iz 21 etap, skupaj je bilo treba prekolesariti 3405 km in se povzpeti za kar 51.815 metrov.

58-letni ljubiteljski kolesar je bil dolgoletni kolesar in je za ta podvig zavzeto vadil dobro leto. Od vrhunskega kolesarja se je krepko razlikoval že po telesnih merah. S svojimi 191 centimetri in 96 kilogrami je bil za 11 centimetrov višji in 29 kilogramov težji. Ob tako masivnejšem telesnem ustroju je imel kar za 44 % nižjo aerobno presnovno moč (VO2max). Vrhunski kolesar je lahko vsako minuto porabil kar 80,5 mililitra kisika na kilogram telesne teže, ljubiteljski pa 45,4.

Za skoraj vsakodnevno premagovanje povprečno 165 kilometrov na etapo je ljubiteljski kolesar potreboval povprečno devet ur, vrhunski kolesar pa okoli štiri ure. To seveda pomeni, da je vrhunski kolesar vrtel pedale z bistveno večjo močjo in za enako pot porabil več kot pol manj časa ter nato imel tudi več časa za počitek do starta naslednje etape.

Meritve porabe energije so pokazale, da je ljubiteljski kolesar zaradi vsega skupaj porabljal celo več skupne energije na dan kot vrhunski. Ta je obsegala celo več kot 4-kratnik dnevne porabe, če bi dan preležal v postelji. Za primerjavo, v običajnem življenju človek dolgoročno porablja okoli 2,5-kratnik te temeljne energije preživetja. V tej raziskavi pa so torej ugotovili, da zgornja meja dnevne porabe energije za tritedensko obdobje največjega telesnega naprezanja ni rezervirana le za vrhunsko vzdržljivostne športnike, ampak tudi za vzdržljivostno pripravljene ljubiteljske športnike. Zanimivo pa je, da kljub tako veliki dnevni porabi energije, ki je trajala tri tedne, tako vrhunski kot ljubiteljski kolesar nista izgubila več kot od 1 do 2 kilogramov telesne mase.

Ko v teh julijskih dneh po Franciji pedale vrtijo izjemni kolesarji, vemo, da jih lahko mi v količini dnevne porabe energije morda celo presežemo. Oni so boljši predvsem v tem, da znajo veliko večjo količino energije porabiti v krajšem času. Trikratni zmagovalec dirke po Franciji v osemdesetih letih, Greg LeMond, je rekel: “Nikoli ne gre lažje. Greš le hitreje.” Ali če obrnemo pogled, nikoli ne gre lažje, gre pa počasneje.