Naše razpoloženje se spreminja od svetlih, navdihujočih občutij, na katerih lahko kar letimo, do meglenih, celo mučnih občutij nebogljenosti. Da bolje krmarimo skozi življenje, potrebujemo dobro nastavljen kompas. Če se nam ta zatakne, se morda začnemo vrteti v začaranem krogu. Kako ta kompas sproti nastavljati?

Že dolgo se ve, da so živahna hoja, vztrajnostni tek in tudi druga dovolj naporna gibanja zdravilo proti depresiji. Številni med seboj dopolnjujoči mehanizmi, ki se skrivajo v ozadju tega poživljajočega učinkovanja, se pokažejo tudi pri postenju in na primer plavanju v mrzli vodi.

Pozimi zaplavati v mrzlem morju je res precej velik izziv. Predvsem imajo z njim težavo naši možgani. Ko do kolen stojim v mrzli vodi, se moramo odločiti, da v nekem trenutku zaplavam. Ravno ta okoliščina me krepi, da treniram odločnost. To notranjo moč, voljo, da se lahko ločim od varnega območja in predam območju neudobja, kar mrzla voda na moji koži prav gotovo je. To neugodje, ki ga pri tem doživljam, pa je nov izziv, da v naslednjih nekaj sekundah uspem umiriti misli. Takrat pa kar naenkrat sploh ni več tako grozno mrzlo, nasprotno, postane prav prijetno.

Podobno je tudi, ko se odpravljam na tek. Lažje bi bilo ostati doma. Ko grem in stečem pa začutim, da nisem le potrošnik ugodja, ampak njegov ustvarjalec. Da je lakota najboljši kuhar, pa tudi vemo.

Vse to, da se telesno utrdim, da čutim lakoto in mraz, redno izkušam tudi sam in to tudi zaradi njihovih učinkov na moje razpoloženje. Z njihovo pomočjo se počutim bolj živega. Da sem lačen, da me zazebe in da sem utrujen, dvigne vrednost, ko jem, ko se toplo oblečem, ko počivam. Kaj ni sicer dolgočasno počivati, ko si spočit, sitno jesti, če si sit, zatohlo se greti ob peči, če ti je vroče?

Veselje do življenja se skriva tudi v veselju do hrane, do počitka, do toplote in še drugih precej osnovnih reči. Veliko bolj pa se veselimo tistega, za kar čutimo, da ni samoumevno. To, da ni samoumevno, je koristno začutiti tudi na svoji koži.