Vid Botolin je nadarjen slovenski tekač na srednje in dolge proge. A na evropskem moštvenem prvenstvu, ki se je pred nekaj tedni odvijalo na Poljskem, ni mogel priteči do cilja. Kako to? Manj kot 150 metrov pred ciljem ga telo ni več ubogalo. V tistem trenutku je do njega pritekel tekmovalec iz druge reprezentance, Hrvat Dino Bošnjak, mu plemenito pomagal nazaj na noge, ga podpiral in tako vodil do ciljne črte:

Mi pa se vprašajmo: Kako to, da nadarjenemu in odlično pripravljenemu tekaču ni uspelo priteči do cilja? Težava prav gotovo ni tičala v pomanjkanju moštvenega duha. Prav nasprotno, verjetno ga je ravno občutek odgovornosti do zastopanja Slovenije dodatno spodbujal k hitrejšemu teku, ki pa ga je žal pripeljal do izjemne izčrpanosti.

Do kakšne izčrpanosti lahko pride pri teku na 5 kilometrov, mu je zmanjkalo energije? Nemogoče. Človek, ki je dovolj hranjen, ne izčrpa zalog sladkorja v telesu hitreje kot šele po uri teka.

Mu je zmanjkalo vode? Nemogoče. Pri velikem naprezanju, ki traja manj kot četrt ure, ne izgubimo več kot liter vode in to nikakor ni dovolj za kritično izsušenost. Precej prej bi bilo možno, da je Vid zaradi vročine, ki je bila tisti dan, pred tekmo pil nekoliko več, kot bi bilo dobro. Ravno na tem tekmovanju je na primer Maruša Mišmaš Zrimšek potožila o bolečem in prepolnem trebuhu. Sama je ugotavljala, da je zaradi vročine pred tekmovanjem verjetno pila več, kot bi bilo primerno. A na srečo ji to ni preveč škodilo in je celo zmagala.

Je Vid tekel prehitro za vroč dan? Zagotovo bi s počasnejšim tekom z lahkoto prišel do cilja, a hkrati ni tekel hitreje, kot je sicer zmožen v normalnih okoliščinah. Na atletskem stadionu v Chorzówu na Poljskem je bilo tisti dan okoli 30 stopinj Celzija. Na osončeni atletski stezi pa je bilo zagotovo še bolj vroče. V primerjavi z drugimi disciplinami v atletiki tekače na dolge proge vročina najbolj obremenjuje. Gre namreč za presnovno izjemno zahtevno naprezanje, ki traja sorazmerno dolgo, kar pa je krasen recept za pregrevanje telesa. Ko pa se naše telo pregreje nad 38 ali 39 stopinj Celzija, se zmanjša pretok krvi skozi možgane. Takrat lahko pričakujemo, da nas telo kar naenkrat noče več ubogati.

Tekačem so ob progi omogočili kozarčke z vodo, ampak pri tako veliki hitrosti je polivanje po glavi precej zahtevno opravilo. Večina vode, ki bi si jo iz kozarčka želeli zliti na glavo, bo šla verjetno mimo. Vid je med tekmo to poskusil, a ga je ohladilo le nekaj kapljic. Tako je poskušal vročino raje odmisliti in je nadaljeval v zastavljeni hitrosti. Ko je zaključeval zadnjo krivino, pa se je njegovo telo začelo nenadoma čudno obnašati. Noge ga niso več ubogale.

Vid očitno spada med ljudi, ki vročino slabše prenašajo. Lahko se vprašamo, ali je prav, da v atletiki tekmujemo v izjemnih okoliščinah in lahko s tem škodujemo svojemu zdravju?

Možnost učinkovitejšega ohlajanja med tekmo
Ker so zaradi sprememb podnebja vroči dnevi pogostejši, je večja tudi verjetnost, da se pomembna atletska tekmovanja odvijajo v izjemno zahtevnih pogojih za dolgoprogaše. Število vročih poletnih dni, ko termometer kaže nad 35 stopinj Celzija, se je v zadnjih 50 letih v Sloveniji potrojilo. Zato lahko pričakujemo, da bodo tekmovanja v vročem vse pogostejša. Za teke na dolge proge bo treba urnik tekmovanj bolj premišljeno postavljati v hladnejše ure, hkrati pa bo v prihodnje več pozornosti treba nameniti tudi ohlajanju tekmovalcev. Menim, da bi bilo najučinkoviteje na progi nastaviti dolge tuše, ki bi tekmovalce primerno zmočili in jim s tem pomagali pri ohlajanju.

Če pravočasno poskrbimo za varnejša tekmovanja, preprečimo velike in včasih celo nepovratne zaplete. Pomislimo, tako kot imajo skakalci v višino in ob palici za doskok mehke blazine, tako bi morali imeti tekači na dolge proge možnost ohlajanja med tekom. To bi bila bolj poštena in zdrava igra.