Rekel bi, da sem bil žrtev psihološkega pojava, ko se z zgodnjimi negativnimi izkušnjami utrdimo v prepričanju, da mi nismo dobri v nečem, še več, da mi preprosto nismo za to. Da torej tudi ne moremo pomembno napredovati. V kar potem tako zelo verjamemo, da nemočni samo obžalujemo svojo nemoč. Ta pojav so psihologi imenovali naučena nemoč.

Martin Seligman, ki ga imenujejo tudi za očeta pozitivne psihologije, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletje izvedel zanimive poskuse na psih. Kužki so bili posamično v kletki, kjer so bila tla prepredena z električnimi žičkami, po katerih je vsake toliko časa stekla elektrika. To je seveda povzročilo bolečine. Reveži so se na različne načine poskušali znebiti električnih šokov. Tako so kaj kmalu spoznali, da je na steni kletke ročica in če so jo s smrčkom premaknili, se je električni tok ugasnili.

A polovica kužkov ni imela te sreče, da bi s premikom ročice res prekinila boleče električne dražljaje. Ti so se sčasoma naučili, da bolečih dražljajev ne morejo prekiniti in imeli so prav. Naučili so se svoje nemoči. Ampak potem so bili pred novo okoliščino. V kletko so dodali nizko ograjo, ki bi jo lahko preskočili vsi brez večjih težav. Na drugi strani ograjice ni bilo električnih dražljajev. Ko so spustili električni tok, so kužki preskočili ograjico, a tisti, ki so se naučili svoje nemoči, je niso. Čeprav bi jo z lahkoto preskočili vsi, so ti le cvilili in v bolečinah čakali, da se električni tok ugasne.

Začaran krog naučene nemoči je precej težko prekiniti, saj se samopotrjuje. Če ne verjameš, da si zmožen nekaj spremeniti, potem tega tudi ne spremeniš. In imaš prav. Zato sta otroštvo in mladostništvo tako zelo ključna za potek našega nadaljnjega življenja. V tem obdobju se najbolj intenzivno učimo, žal med drugim tudi svojih predsodkov, strahov, svoje nemoči.

Strah pred javnim nastopanjem je eden od naučenih strahov. Zelo naravno je, da so otroci sramežljivi, da jim je pred večjo skupino ali pred tujci nerodno govoriti. Tako se naučijo, da je javni nastop nekaj zelo stresnega, in v to verjamejo še dolgo v svojo odraslost. Tako zelo, da menda ta strah spada med največje strahove.

Tudi z vztrajnostnim tekom se dogaja podobno. Zelo naravno je, da je za večino otrok vztrajnostni dolgotrajni tek neprijeten. Za njih je veliko bolj prijetno hitro tekanje s pogostimi prekinitvami. Tako lahko na primer fantje na dvorišču igrajo nogomet uro in še več, pa pri tem sploh ne mislijo na utrujenost. Ko pa tečejo na testu 600 m, kar traja manj kot 3 minute, jih večina izkusi, da je bolečina, ki jo pri tem čutijo, neizogibna. Na ta način si lahko tudi razložimo, zakaj tudi večina odraslih meni, da niso za vztrajnostni tek. Seveda, saj so se že v šoli naučili, da je vztrajnostni tek neprijeten in boleč.

Kako preseči strahove, ki nas ovirajo, da bi zaživeli bolj polno in izkoriščali svoje prave potenciale in talente? Najboljši način je, da postopoma, preudarno in s pozitivno naravnanostjo začnemo razvijati svoja šibkejša področja. Korak za korakom in spet korak za korakom.

Ko sem prišel na vrsto, da berem na glas pred razredom, se mi je zelo zatikalo. Tako sem tudi vse druge nastope, kjer sem moral kaj povedati, dojemal z veliko in motečo vznemirjenostjo. Takrat si nisem mogel predstavljati, da bodo na neki način javni nastopi tudi moj kruh, da bom v njih pravzaprav zelo užival. Da sem nekdo, ki rad kaj pove pred množico ljudi, in to jasno, glasno in z veseljem. Na treningu, kjer se nas zbere tudi čez 50, je moj glas moje osnovno orodje. Tudi na predavanjih in delavnicah sem tako rekoč odvisen od svoje zmožnosti javnega govorjenja. Hvaležen sem si, da mi je uspelo strah videti kot izziv in ga korak za korakom preseči.

Ko je Drago Božiček prišel iz bolnišnice, je bil velik čudež, da je preživel. Dodaten čudež pa se je zgodil, ko se je odločil, da želi biti vsak dan boljši človek. Tako je iz invalida, ki z veliko težavo hodi po stopnicah, postal maratonec. Vabim vas, da si pogledate spodnji filmček in se tudi vi nalezete njegove razvojne miselnosti, njegove sposobnosti učenja moči.