Športniki, ki padejo na testu čistosti, zelo običajno zanikajo uporabo prepovedanih snovi ali metod, ki izboljšujejo športne dosežke. A jim to ne pomaga kaj dosti. Pot do dokazovanja nedolžnosti je zahtevna, nepredvidljiva, draga in polna pasti.

Vsi si želimo čistega športa. Takšnega, ki je pravičen, ki krepi zdravje ali mu pa vsaj ne škoduje. To so želje. Nikakor ne moremo s čisto vestjo navijati za dosežke, kjer je za doseganje vrhunskosti treba posegati po zdravju škodljivih praksah. Kakšna pa je resničnost? Zmedena. Doping je neke vrste parazit, ki se toliko bolje hrani in razmnožuje v okolju, kjer je tekmovalnost postavljena na prvo mesto. Zato je nedvomno smiselno podpirati težnje po njegovem izkoreninjenju, četudi uspeh nikakor ni zagotovljen. Boj proti dopingu je nedvomno težek in hkrati tudi krut.

Lance Armstrong je bil testiran zelo velikokrat, a je skoraj 15 let vse teste "dobro" prestal. Pozneje pa je priznal, da je doping uporabljal skoraj vso svojo tekmovalno kariero, vse od leta 1995 naprej. Zaradi takšnih in podobnih afer iz zgodovine športa je na vrhunske dosežke zelo težko gledati brez vsaj kančka dvoma. Pa vendar je zelo nepošteno, nepravično govoriti ali po tiho razmišljati, da se danes brez dopinga ne da uspeti. Verjamem, da se da. Verjamem celo v večinsko čistost. Gre seveda za vero, vedeti se tega pač ne da.

V boju proti dopingu ni enoznačnih krivcev in žrtev. Žal se nanj ne ujamejo le goljufi. Lahko se zgodi, da pride prepovedana snov v telo brez naše vednosti, na primer prek kontaminirane hrane, prehranskih dodatkov ali zdravil. V preteklosti pa so že bila ugotovljena tudi različna dopinška podtikanja. Primer: maščevalni nekdanji trener judoistke je tekmovalki podtaknil kokain kar v stekleničko s pijačo. Na testu je bila pozitivna, izgubila je bronasto olimpijsko medaljo, stanovanje in sponzorska sredstva. Najbolj pa je seveda izgubila ugled. Po dolgotrajnem zahtevnem dokazovanju nedolžnosti je bila nazadnje oproščena kazni.

Ko si ena reprezentanca tako zelo želi na olimpijske igre in ne verjame vase, lahko izdela načrt, kako onemogočiti nasprotnike. Nekaj takega se je dogajalo na kvalifikacijah za olimpijske igre v Pekingu. Pri večerji je nekaterim španskim hokejistkam na travi postalo slabo, druge pa so brezglavo tekale po hotelskem hodniku. Po nekaj urah se je stanje umirilo in naslednji dan so zmogle tekmovati. A so bile na kasnejšem dopinškem testu pozitivne. Pozneje so potem testirali celotno reprezentanco, torej tudi vse, ki so bili na sporni večerji, s predsednikom nacionalne panožne zveze in njegovo ženo vred. Vsi so padli na testu. Najverjetneje so jim v hrano podtaknili ekstazi.

Pred kratkim pa so nemški raziskovalci na kölnski univerzitetni kliniki izvedli poskus, v katerega so vključili 12 moških. Zmešali so določene prepovedane anabolne snovi z gelom, ki pospeši prenos prek kože in ga testirancem v zelo majhnih količinah razmazali po različnih delih telesa (na dlani, podlakti, zatilju...). Čez eno uro in v naslednjih dneh so fantje redno oddajali vzorce urina. Kaj so pokazali testi na prepovedane snovi? Prav vsi so bili pozitivni na anabolne spojine, in to že eno uro po nanosu na kožo. Še bolj zastrašujoče pa je to, da so bili pozitivni še 14 dni po tem bežnem stiku.

Če se te kdo želi znebiti iz tekmovalne arene, mu to lahko uspe s precejšno lahkoto. Ti si potem na preverjanju pozitiven, torej kriv, a hkrati res ne veš, od kod se je ta prekleta prepovedana snov znašla v tebi. Groza. To spominja na lov na čarovnice in njihovo zažiganje na grmadi.

Vrhunski šport je lep, a hkrati tudi izjemno krut, gladiatorski. Tveganje, da nam ne uspe, je v bistvu izjemno veliko. V tem, da je le za izjemne, za tiste, ki pridejo skozi mnoga ozka sita življenjskih okoliščin, je seveda tudi njegov čar. Zato so vrhunski športniki tudi množično čaščeni, so neke vrste živi narodni junaki.

Kadar športnik pade na testu prepovedanih snovi, je to novica tedna, afera, prava atrakcija, ki privabi pozornost še tistih, ki športnika prej sploh niso spremljali. Če dobijo tistega, ki je načrtno jemal prepovedane snovi ali se poslužil prepovedanih metod, je to seveda dobra novica. Izločen je bil goljuf. Žal pa glede na preprost način onesnaženja športnikov s prepovedanimi snovmi v bistvu ne vemo, kdo je res kriv in kdo ni. V prihodnje bo očitno treba še temeljiteje razmisliti, kako še bolje zaščititi poštene športnike. Gre namreč za to, da so ti, če so po krivem obdolženi, prav največje žrtve boja proti dopingu.