Z vidika preživetja je zaskrbljen pogled v prihodnost seveda bolj zaščitniški od sproščenosti. V skrbi za prihodnost v obdobju obilja varčujemo za čas pomanjkanja, ki bo skoraj zagotovo prišlo. Našim prednikom je bilo to morda še jasneje kot nam. A hkrati sumim, da jih te skrbi niso tako zelo mučile, kot lahko prav mrcvarijo danes nas. Zakaj?

Čeprav danes živimo v obdobju, ki je večinoma obdobje blagostanja, tega ne znamo prav dobro okušati. Življenjske razmere večine so po številnih dejavnikih boljše celo od tistih, ki so jih bili deležni nekdaj le kralji. A mi smo zaskrbljeni in z občutkom nemoči ob tem.

Prihodnost je nejasna, netrdna in slej kot prej tudi kruta. Če se pretirano prepuščamo razmišljanju o njej, nam prav gotovo ni lahko. Zakaj torej danes svojo čustveno energijo prepuščamo prihodnosti? Zato, ker nas premalo zaposluje sedanjost. Primanjkuje nam tistega prvinskega telesnega občutenja tega trenutka, ko primemo svoje življenje z obema rokama in na vso moč pregnetemo sami sebe.

Zato, da bomo več svoje miselne in čustvene energije usmerili na tukaj in zdaj, potrebujemo več izzivov, ki se dogajajo v tem trenutku in nas kar posrkajo vase. Sam na primer to najbolj občutim med tekom in živahnejšo hojo: živahneje ko stopam, globje ko diham, bolj sem tu. Takrat čutim, da sem v svojem umu resnično sproščen.

Smešno, pa vendar: za sproščenost v glavi je včasih treba zelo odločno zavihati rokave. Ne pa se zlekniti na kavč.