Če spremljamo ljubiteljske maratonce, lahko zadnjih 10 kilometrov vidimo zanimiv pojav, da kar na lepem nekdo v čudnem položaju obstoji na mestu, kot da bi okamnel ali pa da začne močno šepati, se ustavi, predklanja in potem zelo počasi nadaljuje. Pri tem početju zanimivo zelo prednjačijo moški. Zakaj?

Ko sva se z Jasmino spomladi prijavljala na jesenski Ljubljanski maraton, sva dobila idejo, da se preizkusiva kot tempo tekača. "Zajčka", tekača z zastavico, ki bi tudi drugim tekačem pomagala, da bolj enakomerno, s skupnimi močmi in z družabno spodbudo odtečemo maraton v času treh ur in petnajst minut. Četudi tako hitro nisem tekel že 10 let, Jasmina pa še nikoli, sva verjela, da lahko to z dobro pripravo tudi doseževa. Pa vendar so mene potihem skrbeli prav krči, ki mi v zadnjih kilometrih maratona tako radi ponagajajo. Ko prime krč, pa je podobno, kot da se ti na kolesu zatakne veriga. Čeprav pri tem sploh nisi pretirano zadihan, kar ne moreš naprej, vsaj v zastavljeni hitrosti ne.

Verjetni razlogi za te krče so številni, med seboj prepletajoči se in tudi težko oprijemljivi. Jaz bi poudaril predvsem enega. Ta je povezan s čezmerno občutljivostjo čutil na nateg, ki jim rečemo mišična vretena. Ta so v mišici sicer z namenom, da ščitijo mišico pred pretiranim raztezanjem. Ko se mišica hitro razteza, jo ta vretena zaščitijo tako, da poskrbijo za samodejno krčenje mišice. A pri maratonskem teku lahko ravno tu postane problem. Mišično tkivo začne zaradi seštevanja majhnih poškodbic na nivoju mišičnih celic otekati, s tem pa postanejo vretena na nateg preobčutljiva in kljub nenevarnemu raztegu preveč burno zakrčijo mišico.

Domnevamo lahko, kje je vzrok, da so mišični krči med telesnim naporom veliko bolj pogosti pri moških. Razlog je zelo verjetno v manj popustljivem, manj gibkem vezivnem tkivu moških. Zaradi česar se mišice pri teku bolj sunkovito raztezajo kot pri ženskah. Večja sunkovitost pa vodi do večjega kopičenja drobnih poškodb znotraj mišice.

Prav zaradi teh skrbi, da me med maratonom ne bi zagrabil krč, sem pri vadbi bolj zavzeto nabiral razdaljo v ciljani hitrosti teka. Poleg tega sem redno izvajal dodatne vaje za vezivna tkiva, s katerimi sem dosegel njihovo večjo gibkost. Z razčlenitvijo preteklih maratonov sem tudi ugotovil, da mi v zadnji četrtini maratona zelo značilno upade pogostost korakov. Če se mi ta zniža, hitrost pa ohranjam, pa seveda moramo podaljševati korak. Podaljšan korak pa deluje bolj obremenilno na zadnje stegenske mišice in meča. To so pa ravno mišične skupine, ki se pri tekačih najraje zakrčijo. Zato sem se med tekom dodatno spodbujal pri ohranjanju visokega ritma korakov.

Na srečo se je vse to lepo obrestovalo. Maraton sem odtekel v zelo enakomerni hitrosti in sem v cilj pritekel v zastavljenem času. Da, tokrat mi žena ni ušla. No, če pa bi mi, bi bil vesel zanjo. Pri tem bi si pa mislil, da je vsaj iz vidika mišičnih krčev med naporom težje biti moški.