Kratko v spreminjajočem se vetru je potegnil Peter Prevc, ki je po prvi seriji prepričljivo vodil, v drugi pa krepko zaostal za Severinom Freundom in komaj ujel mesto na zmagovalnem odru. "Smola z vetrom" in "manipulacija žirije" sta bila dva povzetka, ki sem ju prepogosto slišal. Tudi od (slovenskih) novinarskih kolegov.

Moram priznati, da mi gre izpostavljanje slabšega vetra pošteno na živce. Zakaj? Ker se vedno izpostavljajo le skoki, v katerih je imel "naš" tekmovalec veliko smole. Razumljivo je, da ima v eni seriji en tekmovalec lahko več sreče z vetrom, a na dolgi rok se vse izniči. To je zelo priljubljeno vprašanje, ki ga prejemam na portalu Športni SOS, in vedno se izkaže, da celotna sezona razlike izniči. Lani tako med Prevcem in Freundom v tem vidiku pričakovano ni bilo statistično pomembne razlike (Prevc je imel v povprečju vetrni dodatek -1,3; Freund pa -1,0). Slika je podobna v letošnji sezoni, ko je imel Prevc malenkost slabše razmere (dodatek 1,8 točke, Freund pa 0,4). Daljša ko je sezona, vse manjše so razlike.

Zakaj potem izpostavljati le smolo? Se še spomnite edine zmage Petra Žonte med elito? Leta 2004 je bil po prvi seriji Innsbrucka na osmem mestu. V finalu je imel najboljši veter, saj je vse preskočil za več kot 10 točk. Nihče, ki je skočil za njim, se mu ni približal na manj kot sedem metrov. Seveda je za zmago potreboval skok kariere, a nihče ne izpostavlja dejavnika sreče. Radi izpostavljamo le smolo. Pri Slovencih, se razume. Na letošnjem Innsbrucku tako nihče ni poudaril, da je imel Michael Hayböck najslabši veter v obeh serijah. Ne maram te dvoličnosti.

Druga stvar pa je izvedba. Žirija v Oberstdorfu bi res lahko počakala, da bi imeli tekmovalci primerljivejše pogoje. Vsaj tisti skakalci, ki so bili v lovu na vrh (tekme in turneje). Na novoletni turneji smo že večkrat videli poteze, ki so bile interpretirane kot nemško-avstrijsko maslo. Dobro se spomnim sezone 1996/1997, ko je Primož Peterka dobil turnejo. Na zadnji tekmi v Bischofshofnu je nastopil med prvimi, po odličnem skoku je žirija serijo razveljavila in Peterka je moral spet na vrh skakalnice. S tem naj bi avstrijski up Andreas Goldberger, ki je bil še v igri za zmago, morda dobil nekaj prednosti, a Peterke to ni vrglo iz tira, saj je s tretjim mestom tudi dobil turnejo.

A vsi zgornji primeri kažejo na pozitivni vidik vetrne izravnave. Ta v prvi vrsti onemogoča prekinjanje serij, kakor smo jim bili priča, denimo, leta 1997. Po drugi strani pa (vsaj deloma) izničuje vpliv vetra. Tekmovalci, ki jim veter nagaja, so dejansko nagrajeni s točkami. To je vendar pomen celotne matematike. Omogoča izvedbo serij in pri razpletu tekem čim bolj izključi dejavnik naključnega. Kar je le razlog več, da je uporaba besedne zveze "slab veter" zgolj nepotreben izgovor.

Smolo (če ji tako lahko rečemo) je pač treba sprejeti kot del igre in jo pretvoriti v dodatno motivacijo. Ne pa iskati zunanjih vzrokov in sovražnikov. To je pravilna pot, ki se je je lotil tudi Peter Prevc in jo potrdil z zmagama v Garmischu in Innsbrucku. V primerjavi z lanskim Bergislom tako vprašanje o Prevčevi šampionskosti ni več na mestu. Turneje in sezone resda še zdaleč ni konec, a osem zaporednih uvrstitev na zmagovalni oder je redek dosežek v celotni zgodovini svetovnega pokala.