Načelo je obratno sorazmerno, kot mu sledimo v krvodajalstvu. Namreč, več kot je vampirskih filmov in knjig, manj je krvodajalcev. Bolj kot vampirji puščajo kri na ekranih, manj smo je pripravljeni darovati v realnosti.

Z lakoto in kuharskimi oddajami pa je prav nasprotno. Več kot je lakote, bolj kuhamo! Razmišljujoči bi pričakoval obratno. Se pravi, da bi po televiziji fanatično kuhali šele takrat, ko ne bo več lačnih po deželi. Ker sklepanje, da bo zaradi kuharskih oddaj manj lačnih, žal ne velja. Kot ne velja, da se lahko nasitiš, če gledaš televizijo. Za kaj torej gre in kako zadevi streči?

Glavni vir zavedanja o lakoti vam je priobčila prav pričujoča radijska postaja, s svojo večkrat nagrajeno akcijo Botrstvo! Tam je slovenska javnost kot nasedla ladja treščila ob spoznanje, da so otroci na Slovenskem lačni. Zdaj pa moramo, ob vsem spoštovanju kolegov pri Botrstvu, nekaj le pojasniti. Veliko spoznanje je nastalo takoj za tem, ko sta revščina in z njo lakota treščili v Ljubljano. Na drugi strani se slovensko podeželje z revščino, lakoto in socialnimi stiskami bolj ali manj spopada že od nekdaj. V srce parajoče zgodbe, ki jih poslušamo v nezgrešljivem ljubljanskem govoru, bi lahko pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi ali štiridesetimi leti novinarji brez težav posneli kjer koli v obupu Slovenskih goric, Kozjaka, Haloz, Goričkega in kar je podobnih vzhodnih statističnih regij, kot se reče.

A slovensko podeželje si je, brez velikega pompa, zgradilo sistem solidarnosti in samopomoči. Vsaka podeželska učiteljica vam zna povedati, da je pomoč, ki jo danes na veliko odkrivamo v mestih, na podeželskih osnovnih šolah realnost vsaj zadnjega pol stoletja. Neumnosti, kot je obvezen "šolski sklad", sicer onemogočajo ali otežujejo "črne fonde", ki so jih otroci z zbiranjem papirja, novoletnimi voščilnicami in podobnim oblikovali za svoje revne in lačne sošolce. A kriznih in težkih časov podeželje ne razume kot elementarno nesrečo, temveč kot le enega izmed obratov v večnem ciklu težkega preživetja. Kot dokaz pričujočim razmišljanjem je tudi popolna odsotnost vstajniškega gibanja na podeželju, kar pa seveda ne pomeni, da se še tako "ljudskim" političnim strankam vsaj približno sanja, kaj se dogaja zunaj mest.

Seveda ni nikakršnega zadoščenja, da se je tudi urbani in bogati zahod spopadel s pomanjkanjem, a morebiti bi se lahko vitalnosti, poguma pri boju z usodo in ne nazadnje pomena zemlje kot vira preživetja znova naučili tudi v mestih.

Potem pa so tu kuharske oddaje. Če ne bi šlo za pandemijo, bi se človek ob njih ne obregnil. Zadnje čase pa vsi slovenski televizijski programi kar tekmujejo, kje bodo več in bolje kuhali … Kje bodo pripravili bolj umetelne jedi iz bolj eksotičnih surovin. In jasno, da pride do vsaj rahle civilizacijske zmede. Dopoldne na radiu človek posluša otroka, ki teši lakoto s tem, da pije dosti vode, zvečer pa ga na televiziji podučijo, kako prepoznati in zavreči zanič avokado. Poenostavitev "enim voda, drugim avokado", je sicer populistična in preveč enoznačna, a razslojenost družbe najbrž metanje avokada v koš ponazarja lepše kot statistični podatki.

In na kaj torej ciljamo v pričujočem prispevku? Naj se slovenske televizije med krizo odrečejo kuharskim oddajam? Ja, točno to! Bilo bi pravično in moralno, a družbena odgovornost slovenskih televizijskih urednikov žal ne seže prek premlevanja oglaševalskega kolača – tako da s tem najbrž ne bo nič. "Dokler se le vidijo prave začimbe, prava bela tehnika in pravi paradižnik, naj le kuhajo."

Pa ni res, da ni televizijskih alternativ! Da so kuharske oddaje pač programski hit. Recimo Urbane brazde, ki so delovale in so zdaj ogrožene v okviru mariborskega EPK-ja, so televizijska tema par excelence; ob tem pa lokalna preskrba, urbano vrtičkarstvo, semenske tržnice in podobna znanja nikakor ne morejo delovati cinično do prebivalcev, oziroma gledalcev, ki ne morejo do zadostnih količin hrane.

Žal so prišli časi, ko je impotentnost slovenskega medijskega prostora začela v odnosu z realnostjo delovati neumno in neprimerno. To pa seveda ne pomeni, da bomo imeli boljši televizijski in seveda tudi radijski program, ko se bo BDP nekoč zvišal. Le mar nam ne bo več.