Odkar je leta 2014 Anne Hidalgo postala županja Pariza, so v mestu uredili že skoraj 1500 kilometrov kolesarskih stez. Do leta 2030 naj bi Pariz postal najbolj zelena prestolnica na svetu. Do konca leta 2026 naj bi posadili 170.000 dreves, v Seni naj bi bilo znova mogoče plavati, ob Elizejskih poljanah naj bi nastal niz vrtov, v urbanističnem načrtovanju naj bi veliko vlogo imela ideja 15-minutnega mesta.

Avtorstvo ideje pripisujejo Carlosu Moreni, Kolumbijcu, ki se je najprej ukvarjal z matematiko in računalništvom, od leta 2010 pa se je posvetil razmišljanju, kako ustvariti mesta, ki bodo vzdržnejša glede na podnebne spremembe; mesta, ki ne bodo več tako onesnaževala okolja in prispevala h globalnemu segrevanju in bodo obenem prinesla več zadovoljstva ter bodo prebivalcem zagotovila kakovostnejše življenje.

Moreno in njegovi sovražniki
Za Morena, ki je imel prejšnji teden predavanje v organizaciji Urbanističnega inštituta RS, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in ministrstva za naravne vire in prostor, bi morda pričakovali, da bo njegov angažma (je tudi svetovalec Anne Hidalgo, predava pa tudi na Sorboni) žel vsesplošno priznanje, a ni tako. Moreno ime resne nasprotnike, celo sovražnike. Nekateri mu pripisujejo globalistične težnje in zapiranje ljudi kot v času pandemije na omejeno površino, in sicer v imenu ekološke krize, ter delovanje po načelih skrivne svetovne vlade. K temu je pripomogla tudi sorodnost več konceptov z idejami, zapisanimi v besedilu 4. industrijska revolucija ustanovitelja svetovnega gospodarskega foruma Klausa Schwaba. To lahko ugotovimo tudi iz samega besedila, ki je dostopno na svetovnem spletu. Nekateri pomenljivo govorijo o tem, da so ravno med pandemijo gradili nove kolesarske steze in za motorni promet zaprli cesto Rivoli.

Uničiti hočejo kapitalizem …
Kanadski psiholog in v nekaterih krogih pravi intelektualni zvezdnik Jordan Peterson pa je dejal, da je ideja 15-minutnega mesta "verjetno najhujša perverzija, kar si jih je mogoče zamisliti". Povezana naj bi bila z idejo ’great reset’ (veliko resetiranje), s katerim povezujejo ’načrt, da bi z zgodbo o pandemiji pomagali uničiti kapitalizem’. No, tu smo znova pri Schwabu in svetovnem gospodarskem forumu. In tudi v britanskem parlamentu je bila izražena podobna misel. Konservativni poslanec Nick Fletcher je tako januarja v parlamentu izrazil predlog, da bi vlada imela razpravo o internacionalističnem in socialističnem konceptu 15-minutnega mesta in 20-minutnih sosesk. Vpeljava teh idej v prakso bi lahko pomenila izgubo osebnih svoboščin.

Protesti proti 15-minutnemu v Oxfordu
Proti koncu februarja so bili v Oxfordu množični protesti proti novi prometni shemi in ideji 15-minutnega mesta. Ljudje so se izrekali proti soseskam z majhno gostoto prometa in načrtovanjem sosesk, kjer bi lahko ljudje peš opravili vse nujne opravke. Celotna shema naj bi krnila osebne pravice, obenem pa tudi škodovala ekonomiji. Slišati je bilo očitke, da bodo uporabljali sistem nadzora, ki bo preverjal, ali se ljudje držijo gibanja v radiju 15-minut.

Govorili smo že o Parizu. Tam Moreno živi že od konca sedemdesetih let, ko je kot politični begunec pribežal iz rodne Kolumbije. Tam je bil med drugim del urbane gverile M-19 (Gibanje 19. aprila). Povprašan o tem Moreno na splošno govori o angažmaju kritičnih mladih intelektualcev, čeprav je M-19 posebej v prvem obdobju delovanja imel na vesti tudi ugrabitve, oborožen boj in umore.

Z Moreno smo po njegovem predavanju sicer govorili predvsem o ideji 15-minutnega mesta in urbanistični transformaciji Pariza.

Začniva pri osnovah. Kaj je pravzaprav 15-minutno mesto?
Dovolite mi, da povem tudi predzgodbo. Delal sem matematične raziskave in raziskave v polju računalniške znanosti, ki bi lahko pomagale pri razvoju mest. Kako bi lahko z novimi tehnologijami izboljšali kakovost življenja prebivalcev mest? To je bilo vprašanje. Bil sem eden pionirjev v polju pametnega mesta. Pametno mesto kot koncept se je vedno bolj uveljavljalo po začetku širjenja uporabe spleta okoli leta 2000, nekoliko pozneje pa še s širjenjem uporabe mobilnih telefonov. Vedno bolj se je razmišljalo, kako bi s temi napravami lahko izboljšali infrastrukturo. Primer tega bi bilo preprečevanje prometnih zastojev.

Leta 2010 sem spoznal, da pametno mesto ni pametna pot. Zavedel sem se, da bo največji vpliv na razvoj mest imelo globalno segrevanje. Mesta pa so najpomembnejši izvor segrevanja, mesta so najpomembnejši potrošnik energije ... 2010 sem se odločil, da se preusmerim od tehnoloških idej k razmišljanju o možnosti drugačnega načina življenja.

Leta 2015 smo v Parizu gostili COP021 (Konferenca OZN-a o podnebnih spremembah), kjer je bil tudi sprejet pariški dogovor (ta je med drugim predvideval zmanjšanje emisij za 50 odstotkov do leta 2020, da bi dosegli omejitev globalnega segrevanja do največ stopinje in pol, op. P. B.). Med COP2021 sem rekel, da če se želimo boriti proti podnebnim spremembam, moramo zmanjšati izpuste CO2 v mestih. Morali bi si zamisliti drugačno življenje v mestih, saj mesta največ prispevajo h globalnemu segrevanju.

Leto pozneje sem predlagal idejo 15-minutnega mesta, da bi ljudi ozavestil o vlogi mest. Ne gre le za promet, pač pa tudi za gradnjo, za stavbe z eno samo funkcijo, enim samim načinom uporabe (takšne stave so veliko časa v veliki meri prazne, op. P. B.).

S 15-minutnim mestom sem mislil, da je za zmanjšanje emisij treba zmanjšati število dolgih poti, ki jih opravimo z avtomobilom. Stavbe bi morale biti večnamenske, različne funkcije bi morale biti razporejene po različnih delih mesta. In hkrati bi morali spodbujati lokalno ekonomijo, lokalne stike med ljudmi in ustvarjati soseske, ki živijo. Torej leta 2010 sem bil tehničen/tehnološki človek, 2016 pa sem bil eden od pionirjev, ki so predlagali transformacijo mest, da bi zmanjšali izpuste CO2, obenem pa spodbujali lokalni razvoj.

Omenili ste že izraz pametno mesto. Kaj razumete s tem pojmom?
Leta 2010 sem se od tega termina distanciral, saj je pojem popolnoma povezan z implementacijo digitalnih tehnologij, kar naj bi izboljšalo kakovost življenja. Leta 2014 sem zato predlagal drugačen izraz: humanistična pametna mesta. Ta izraz ni popularen, ker je težko razložiti, kako uporabljati tehnologijo, tudi če smo se odločili, da damo več prioritete prebivalcem.

Izraz Jane Jacobs (ameriška aktivistka, ki je predvsem v 60. in 70. letih New York reševala pred ’urbano prenovo’, ki bi vključevala rušenje starejših sosesk v središču New Yorka, gradnjo širokih cest in nebotičnikov, in si prizadevala za ohranitev starejših in živahnih sosesk, op. P. B.) iz 60. in 70. let – živo mesto – mi je bližje. Ko sem predlagal izraz 15-minutno mesto, s 30-minutnim zaledjem, je bilo zame večji navdih živo mesto Jane Jacobs kot pa pametno mesto.

Zakaj 15-minutno, ne pa na primer 20-minutno, kar je tudi obvladljivo brez avtomobila?
To pravzaprav ni pomembno. To je novinarsko vprašanje. Moj namen je bil razvoj policentričnega mesta, mesta, ki je družbeno mešano in ponuja različne storitve. Predlagal sem razvoj policentričnega mesta z majhnim premerom, da bi ljudje izbrali drugačno obliko mobilnosti. Rekel sem, če bi v kompaktnem in zgoščenem mestu lahko ponudili ’brezogljičen’ dostop znotraj nekega obvladljivega premera, bi to lahko bila rešitev. Ker seveda vsega ni mogoče opraviti na tako majhni površini, sem predlagal še uvedbo 30-minutnega ozemlja, ki obdaja 15-minutno mesto in za katerega je predvideno, da bodo nekateri zagotovo uporabljali avtomobile. A kot sem že rekel, številke 15 ali 30 niso toliko pomembne, gre bolj za ponudbo storitev, ki so dosegljive z do okolja prijaznejšo mobilnostjo.

V 21. stoletju živimo v času medijev, ki spodbujajo uporabo vedno krajših stavkov. Marketinškega jezika sloganov. Sam sem dejal, da želim razviti policentrično, multifunkcijsko mesto. In 15-minutno mesto je bil dober slogan.

Rodili ste se na podeželju, pozneje pa ste se s starši preselili v mesto. Se spominjate, kako ste tedaj zaznavali urbano okolje, ki ga prej niste poznali?
Rojen sem bil na podeželju v Kolumbiji. Zaradi službe staršev smo se nato selili v različna večja mesta. Rojen sem bil leta 1959 in tedaj je bilo v Kolumbiji in sploh v Latinski Ameriki urbano prebivalstvo manjšina. V tistem obdobju je bilo urbanega prebivalstva zgolj približno 30 odstotkov, 70 odstotkov ljudi je živelo na podeželju. 60 let pozneje je obratno: 84 odstotkov ljudi živi v mestih. Amerika je celina, ki je bolj urbanizirana kot Evropa, kjer je mestnega prebivalstva 77 odstotkov.

Razvoj mest v Latinski Ameriki je bil povsem nenadzorovan. Kmetje so odšli v mesta in razvila so se številna neformalna mesta. V veliko mestih v Latinski Ameriki polovico površine zavzema neformalno mesto. To so seveda predeli z zelo slabimi življenjskimi razmerami

Ta hiter razvoj mest je vplival name. Po tem sem se pri 20 letih preselil v Pariz. Zame je bil to velik kontrast – veliko mesto v Kolumbiji in veliko mesto v Franciji. Ampak gre za neke skupne realnosti – tudi mi smo postali popolnoma urbaniziran svet. Tudi v načinu razmišljanja so Latinskoameričani postali urbani ljudje. Veliko ljudi je mentalno povsem ločenih od narave, so nekako brezbrižni do narave in njenih danosti. Vožnja z avtomobilom se jim ne zdi problematična, sploh ne razmišljajo o možnosti, da ne bi kam šli z avtomobilom. Razvilo se je ’bitje’, ki je pol človek, pol avtomobil. Moramo razviti drugačen način življenja.

V Pariz ste sicer prišli kot politični begunec. Bili ste član urbane gverile M-19 in nekaj njenih vodilnih članov je bilo tudi ubitih. Kaj so bili vaši cilji?
Bil sem mlad študent. V Kolumbiji je bilo to obdobje hitre rasti mest. Hitro se je povečevala tudi neenakost, socialna izključenost. Dostop do storitev ni bil enak za vse. Mesta so odražala to neenakost in izključenost in bila glavna žarišča revščine v Latinski Ameriki. In seveda intelektualci, tudi študenti, smo se želeli odzvati na neenakost in revščino. Na družbeni sistem, ki je spodbujal razvoj mest, vendar z zelo močno segmentacijo. Na severu mest so bogataši, na jugu najrevnejši.

Zdaj živite že dolgo v Parizu. Županja Anne Hidalgo (županja je od aprila 2014) je sprejela vaše ideje. Kako se Pariz spreminja v času njenega županovanja? Kar je seveda tudi obdobje pred olimpijskimi igrami prihodnje leto.
Anne Hidalgo je hitro sprejela idejo 15-minutnega mesta; leta 2019. Pariška županja je ena od pionirjev med župani, ki si prizadevajo za boj proti globalnemu segrevanju. Hidalgo je bila predsednica zveze 40 mest (2016–2019), katerih župani so del akcije proti podnebnim spremembam.

Omrežje C40 se je razširilo in zdaj povezuje že skoraj 100 županov, Anne Hidalgo pa je trenutno podpredsednica organizacijskega odbora te povezave.
Hidalgo želi Pariz prilagoditi boju proti podnebnim spremembam. Ker ni dovolj, če se temu zavežejo države. Na primeru ZDA v času predsednika Trumpa ali Brazilije pod Bolsonarom lahko vidimo, kako hitro se države lahko odvrnejo od boja proti podnebnim spremembam.

Pariška županja je rekla, seveda potrebujemo predanost držav, ampak tudi mest. V kontekstu urbanizacije po vsem svetu vidimo, da so župani tisti, ki so bližje tej problematiki. Zato je Hidalgo leta 2019 sprejela idejo 15-minutnega mesta, saj se moramo intenzivneje bojevati proti podnebnim spremembam. 15-minutno mesto pomeni, kot sem že poudaril, razvoj lokalnega okolja, tako ekonomsko kot družbeno. Ta koncept vključuje tudi boj proti socialni izključenosti, saj ljudje dobijo večjo vlogo v lokalnem kontekstu.

Koncept 15-minutnega mesta vključuje ekološki, ekonomski in družbeni vidik. Pariški mestni svet je maja letos glasoval za novi lokalni urbanistični načrt. To naj bi bil bioklimatski urbanistični načrt za razvoj Pariza v prihodnjih 15 letih.

Kateri projekti v duhu tega načrta pa so že bili uresničeni in so jih začeli razvijati že pred sprejemom tega urbanističnega načrta? Kaj je še v načrtu?
Imamo veliko različnih načrtov. Uresničujemo že idejo policentričnega mesta. Na severozahodu Pariza smo ustvarili nov okraj, ki temelji na ideji 15-minutnega mesta. Trenutno ima 15.000 prebivalcev. Do zdaj smo na različnih koncih Pariza razvili že več kot 40 programov urbane preobrazbe. Med drugim nam je uspelo več stavb, ki so bile namenjene zgolj korporativni uporabi, torej pisarnam, spremeniti v multifunkcionalne objekte.

Za Olimpijske igre smo v severnih predelih mesta razvili nove načine prehajanja med ’banlieu’, torej pogosto socialno problematičnim predmestjem in osrednejšim mestnim tkivom. To je okoli Porte de la Chapelle. Na vzhodu Pariza smo razvili novo okrožje in za potrebe olimpijskih iger smo razvili olimpijsko vas po načelih 15-minutnega mesta. In po olimpijskih igrah bo to postalo novo ekološko okrožje. Ta predel je sicer trenutno najrevnejši predel znotraj območja Pariza. Pri gradnji različnih športnih objektov za olimpijske igre smo uporabljali naravne, organske materiale. Sledimo zelo intenzivnemu načrtu za transformacijo severnega Pariza v tej ekološki smeri.

Za OI ne boste gradili le novih objektov, uporabili boste veliko že obstoječih.
Ja, to je ena od značilnosti teh olimpijskih iger. Želimo ustaviti gradnjo novih stavb. Želeli smo implementirati idejo o ponovni uporabi, o adaptaciji obstoječih objektov in jim dati nove funkcije. Pariz ima danes agendo za preobrazbo razvoja nepremičninskega sektorja, ki ga poganja zgolj poslovna miselnost, v smer bolj organskega razvoja, s spodbujanjem ponovne uporabe v smislu multifunkcionalnih objektov.

Zdi se, da se je o ideji 15-minutnega mesta začelo več govoriti po pandemiji covida-19. Je pandemija kakor koli spodbudila miselnost, ki jo sami zastopate?
Ja, seveda. Covid-19 je bila seveda tragična situacija, sploh v ekonomskem in socialnem smislu. V Parizu oziroma v Franciji smo imeli enega najstrožjih ’lockdownov’ oz. zaprtij. To je z različnimi ukrepi trajalo pol leta.

Najbolj dolgoročno pomembna je bila sprememba načina dela. Veliko ljudi je odkrilo, da se je mogoče izogniti vsakodnevni vožnji do pisarne. Vožnja lahko traja tudi dve uri. Nove generacije, to so tisti, ki so stari od približno 20 do 40 let, so odkrile, da je mogoče delati tudi drugače. Odkrili so tudi, da je čas mogoče uporabiti drugače, ne za vožnjo. Izkazalo se je, da to niso bile začasne spremembe, ampak dolgoročne. Po pandemiji so podjetja v Franciji prilagodila svoj urnik – omogočajo dva dneva dela od doma. To je spremenilo tudi dojemanje časa in spodbudilo živahnost lokalnih okolij.

Vsi niso navdušeni nad idejo 15-minutnega mesta. Postala je celo tarča tistih, ki tako radi vidijo zarote vsepovsod.
Njihovo mnenje je, da smo zastopniki te ideje predstavniki globalnega gibanja. Opazili so, da je ta ideja prisotna v Parizu, kjer je njen izvor, v Italiji, priljubljena je v vsej Evropi, v Kanadi, Latinski Ameriki, Indoneziji, Južni Koreji, tudi v Afriki in Avstraliji.

Zanje je to nevidna svetovna vlada, ki se je v imenu globalizma odločila implementirati to idejo. Mednarodne ustanove, skupaj z OZN-om in njegovo agendo 2030. Teoretiki zarot menijo, da je globalizem sovražnik, s Svetovnim gospodarskim forumom na čelu. Pravijo, da to niso znanstveno podkrepljene ideje, da gre za miselnost Svetovnega gospodarskega foruma, da smo zastopniki te ideje, podrejeni Georgeu Sorosu, Antoniu Guterresu …

Da bodo ljudje sužnji razvoja novih ’lockdownov’ oz. zaprtij. Nevidna svetovna vlada naj bi nas želela vse nadzirati, tudi mentalno. Podnebne spremembe ne obstajajo, to je podnebni lockdown oz. zaprtje. Covid-19 ne obstaja, je le izgovor za vstavljanje čipov prek cepiv. In gre za razvoj v smeri perpetuacije ’lockdowna’ oz. zaprtja.

So tudi vam grozili?
Bilo je precej zapleteno. Zdaj se je umirilo. Imeli smo intervencije lokalnih časopisov, pa tudi denimo New York Timesa, veliko znanstvenikov me je podprlo. Vendar globalno gibanje zagovornikov zarot je navzoče v različnih politikah in političnih situacijah.