Najvišjo arhitekturno nagrado letos dobi arhitekturni dvojec, ki se pri obnovi urbane arhitekture zanaša na maksimo "nikoli ne ruši". V Franciji rojena Lacaton in v Maroku rojeni Vassal sta se spoznala med študijem v Bordeauxu; skupaj sta leta 1987 osnovala pariški arhitekturni biro Lacaton & Vassal. V karieri sta skupaj ustvarila vrsto zgradb za kulturne in izobraževalne vsebine, tudi ambiciozno povečavo pariške galerije Palais de Tokyo leta 2012.

Tako velik ugled v svoji stroki pa imata arhitekta predvsem zaradi številnih inovativnih obnov socialnih stanovanjskih stolpnic iz povojnega obdobja. V preteklosti sta že osvojila ugledno nagrado Mies van der Rohe in globalno nagrado za trajnostno arhitekturo. Leta 2004 sta v sodelovanju s kolegom Frédéricom Druotom spisala manifest Plus. V njem so francoske oblasti pozvali, naj socialna stanovanja raje obnavljajo kot pa zravnajo s tlemi. Pri tem so skovali moto: "Nikoli ne ruši, nikoli ne odstrani ali nadomesti, vedno dodajaj, preoblikuj, znova uporabi!"

Ta pristop je bil v temelju obnove številnih stanovanjskih stolpnic, ki jim je predtem – v skladu s francoskimi urbanističnimi smernicami z začetka tega tisočletja – grozilo rušenje. Leta 2011 so Lacaton, Vassal in Druot zasnovali prenovo ogromne, a dotrajane stanovanjske stolpnice na severu Pariza, Tour Bois le Prêtre. Z obnovo pročelja so povečali prostornino vseh 96 stanovanj in jim dodali moderne pritikline, kot so velika okna in terase.

"Rušenje je nasilno dejanje"
Pozneje so nekaj podobnega dosegli še v Bordeauxu, kjer so 560 stanovanj socialnega naselja prenovili, ne da bi pri tem izselili stanovalce. Njihov projekt je stal tretjino vsote, ki bi bila potrebna za načrtovano rušenje in nato ponovno gradnjo vseh treh stolpnic.

Med drugimi večjimi projekti Pritzkerjevih nagrajencev je bilo tudi preoblikovanje odslužene tovarne v zasebno rezidenco v Bordeauxu in pa preobrazba zapuščene ladjedelnice v galerijo in pisarniške prostore v Dunkirku. "Preobrazba je priložnost, narediti več in bolje s tem, kar že imamo," je Lacaton poudarila v svoji izjavi ob razglasitvi nagrade. "Rušenje je lažja rešitev samo kratkoročno. S tem se zapravi veliko stvari – energija, gradbena sredstva, zgodovina. Poleg tega ima rušenje negativen vpliv na družbo. Za naju je to nasilno dejanje."

Nadarjenost, vizija, predanost
Pritzkerjevo nagrado že od leta 1979 naprej vsako leto podelijo še živečemu arhitektu ali arhitektom, ki s svojim delom izkazujejo "nadarjenost, vizijo in predanost". Čeprav jo je do zdaj največkrat dobil en sam arhitekt ali arhitektka, je dobilo v zgodovini priznanja tudi že več ustvarjalnih dvojcev, denimo Jacques Herzog in Pierre de Meuron leta 2001.

Anne Lacaton je šele šesta ženska v zgodovini s Pritzkerjevo nagrado. Obstajajo sicer pobude, da bi za nazaj priznali dosežke arhitektk Denise Scott Brown in Lu Wenyu, ki sta veliko prispevali k delu svojih partnerjev, Pritzkerjevih nagrajencev Roberta Venturija in Wanga Shuja.

Predsednik žirije Alejandro Aravena je v utemeljitev nagrade zapisal, da sta letošnja nagrajenca "radikalna v svoji nežnosti, drzna v svoji subtilnosti, spoštljiva in obenem neposredna v svojem pristopu do zgrajenega okolja".

Desetčlanska žirija jima pripisuje zasluge za "razširitev definicije trajnostne gradnje", češ da "ne sprejemata izbiranja med arhitekturno kakovostjo, odgovornostjo do okolja in stremljenjem k etični družbi".