Maruša Zorec je samostojna arhitektka od leta 1992, njeno delo pa zaznamujejo predvsem prenove historičnih objektov, kot so Plečnikova hiša, Švicarija, Prenova grajske pristave v Ormožu ali pa denimo prenova Vetrinjskega dvorca v Mariboru. Zorec k obstoječim objektom in situacijam pristopa izredno spoštljivo, jih subtilno transformira in dopolnjuje s pogumnimi dopolnitvami, kot so to označili na arhitekturnem portalu Architectuul.

Arhitektura odkriva preteklost, gradi prostore za družbo, kjer se človek lahko počuti svobodnega
Ob predstavitvi na glavni razstavi beneškega arhitekturnega bienala leta 2018 je Maruša Zorec (dejavna v biroju Arrea) med drugim zapisala: "Arhitektura ima zmožnost, da odkriva preteklost, interpretira tradicijo, gradi prostore za družbo, kjer se človek lahko počuti svobodnega. /…/ Naši projekti govorijo o trgu in drevesu, o steni in praznini, o vhodu in poti. Pot nas vodi po prostoru, svetloba ustvari sence in s tem atmosfero, ki nam pomaga začutiti čas, gibanje sonca ter videti vse plasti preteklosti. Prostori se razlikujejo v merilu, velikosti in materialu, ponujajo nam klopi za počitek, poglede in kraje za ponovni razmislek. Verjamemo, da je odprti prostor povezan s svobodo duha."

Glede na to, da je morala pri več projektih upoštevati različne zgodovinske plasti, obenem pa tudi konservatorska merila, ni nenavadno, da biro Arrea na svoji spletni strani citira semiologa in pisatelja Umberta Eca, in sicer njegovo razmišljanje o spominu: "Mi smo naš spomin." Ali kot lahko beremo na spletni strani Arree: "Eco pravi, da je naše spominjanje podobno akciji reakcionarjev oziroma revolucionarnih skupin: ekstremistične skupine si prisvajajo tisti spomin, ki jim ustreza. Tudi mi tako ravnamo z našim spominom: selekcioniramo, obdržimo (včasih tudi na drastičen način) samo tisto, kar nam ustreza. Če si prisvojimo Ecove teze, lahko trdimo, da arhitektura ni nič drugega kot akumulacija in manifestacija spomina, osebnega ali kolektivnega."

Seveda prenove Maruše Zorec nikakor niso 'zgolj' prenove ali obnove, so dosledno avtorsko delo, pravzaprav spoštljive transformacije poškodovanih ali/in zapuščenih objektov v sodobne stavbe, in to v procesu, ki ohrani izvorne kvalitete strukture in tudi okolice.

Kdo je bil Heinrich Tessenow
Nagrada Heinricha Tessenowa je poimenovana po nemškem arhitektu, urbanistu in profesorju, ki je živel med letoma 1876 in 1950. Obdobje vrha njegovega delovanja je povezano z weimarsko Nemčijo, ko je arhitekturo zaznamovala šola Bauhaus, pomembni vplivi pa so bili tudi ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright, nizozemsko gibanje De Stijl, Le Corbusier in tudi še drugi, ki so tlakovali pot v smeri modernizma.

Tessenow je bil med drugim soavtor zasnove naselja Hellerau pri Dresdnu, ki pomeni prenos ideje vrtnega mesta Ebenezerja Howarda v Nemčijo. Bil je član združenja 'obrtnikov' Deutscher Werkbund, vplivne povezave arhitektov, umetnikov oblikovalcev in industrialcev, ki je veliko prispevala k razvoju moderne arhitekture in oblikovanja. Humano in funkcionalistično urbanistično načrtovanje mu je bilo zelo blizu.

Najboljša oblika je vedno preprosta
Zanimivo je, da je bil Heinrich Tessenow profesor nacističnega arhitekta Alberta Speera, ki je bil celo njegov asistent. Vseeno so Tessenowa nacisti odpustili z mesta profesorja. Do konca druge svetovne vojne je živel v svoji podeželski hiši in se ukvarjal predvsem s študijem možnosti obnove urbanih središč v nemških predelih Pomeranija in Mecklenburg. Po vojni so ga Sovjeti ponovno povabili k poučevanju. Znan je po misli: "Najenostavnejša oblika ni vedno najboljša, vendar je najboljša vedno preprosta."

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z nagrajenko:

Za kakšno nagrado gre? Kako bi rekli, da se nagrada vključuje v to, za kar si prizadevate pri svojem delu?
Gre za mednarodno nagrado, ki se podeljuje od leta 1963 v spomin na velikega arhitekta, gradbenika in univerzitetnega profesorja, evropskim osebnostim, ki so dosegle izjemne dosežke na področju arhitekturnega in industrijskega oblikovanja ter vzgoje bivalne in gradbene kulture oziroma se s svojim delom ujemajo z raznolikim življenjskim opusom Heinricha Tessenowa. Nagrado podeljuje društvo Heinrich Tessenow.

Glede na opus Heinricha Tessenowa je to vsekakor priznanje, saj gre za arhitekta, ki morda ni bil toliko izpostavljen, a si je prizadeval za podobne reči, kot si sama – to je za dobro in tudi skromno arhitekturo za vsakogar, obenem pa je v njegovem opusu tudi veliko inventivnih prenov, kar zanima tudi mene.

Kaj vam osebno pomeni priznanje?
Priznanje je bilo popolnoma nepričakovano, saj ta nagrada ni zelo znana, so jo pa pred menoj prejeli res izvrstni arhitekti. Sem počaščena, da sem med njimi, in presenečena, da je moje delo opaženo in cenjeno v tujini. Nagrado so med drugimi do zdaj prejeli: Kay Fisker, Hans Döllgast, Sten Eiller Rasmussen, Peter Zumthor, Giorgio Grassi, Massimo Carmassi, Sverre Fehn, Juan Navarro Baldeweg, David Chipperfield, Eduardo Souto de Moura, Peter Märkli, Mikko Heikkinen e Markku Komonen, Sergison Bates, Roger Diener, Alberto Campo Baeza, Lacaton Vassal, Quintus Miller & Paula Maranta, Shelley McNamara & Yvonne Farrell, Stephanie Macdonald & Tom Emerson.

Tessenow je deloval predvsem v času weimarske Nemčije – so po vaši presoji tedanji arhitekti (Tessenow, Behrens, Poelzig, Muthesius ... – čeprav med seboj zelo različni) stremeli k ciljem, ki so še danes relevantni?
Prav ti, ki jih omenjate, so stremeli k ciljem, ki presegajo le formalne ali konceptualne spremembe. Želeli so premike, s katerimi bi arhitektura omogočala tudi sodoben, boljši način življenja. Tessenowa so na primer posebej zanimala vrtna mesta, pri projektu za Hellerau in nekatera druga je tudi sam sodeloval, in to so vsekakor cilji, ki bi jih arhitekti želeli zasledovati še danes, na primer v obliki samooskrbnih naselij.

Veliko izkušenj imate na področju prenov in ponovne uporabe – se vam zdi to trenutno pomembna naloga arhitektov? Oziroma kaj bi omenili kot trenutno pomembno prizadevanje arhitektov?
Prenove so vsekakor področje, ki je danes zelo aktualno in se hkrati tudi zelo spreminja. Ponovna raba obstoječega, različni koncepti prezentacije plasti časa so velik izziv za procese projektiranja in izvedbe. Hkrati s tem ne gradimo v praznem neizgrajenem prostoru, temveč uporabimo že zgrajeno, kar v objektu ohranja stik s preteklostjo, določeno predzgodbo in atmosfero časa, ki je minil, s tem pa mu podarja tudi močnejšo, že prisotno, identiteto.

Poleg prenov bi kot ključna prizadevanja arhitektov izpostavila gradnjo, ki ne sledi le logiki kapitala, temveč potrebam človeka in prostora, gradnjo za vsakdan, s preprosto govorico, gradnjo dostopnih stanovanj, gradnjo z naravnimi materiali, gradnjo samozadostne (samooskrbne) arhitekture. Gre za arhitekturo, ki je ne zanima forma temveč tudi etika v odnosu do prostora, narave in ljudi.