Bil je konec septembra 2007. Svoj prvi dan v Berlinu, kamor sem prišla študirat, sem šla na sprehod po mestu. V resnici o mestu nisem vedela veliko. Že nekaj sto metrov od stanovanja sem zagledala prizor velikega rušenja. Izkazalo se je, da živim čisto blizu Palače republike, sedeža nekdanje vzhodnonemške skupščine in vrste drugih organizacij; lahko bi rekli središča državno organiziranega razvedrila, vključno z diskotekami, razstavami sodobne umetnosti in kavarnami.

Tu velja morda omeniti, da denimo tudi komunistična Romunija ni bila popolnoma zaprta za zahodne umetniške tendence. Predvsem do nastopa režima Nicolaeuja Ceausescuja leta 1965 so v Romuniji prirejali razstave zahodne sodobne umetnosti, dostopne pa so bile tudi plošče zahodne popularne glasbe.

Vzhodni Berlin ni bil docela turoben
Vzhodni Berlin v resnici ni bil tako turobno mesto, kot si klišejsko predstavljamo Nemško demokratično republiko in resnično otožne še vedno od druge svetovne vojne v osemdesetih letih prerešetane stavbe v predelu Prenzlauer Berg.

Stavba Palače republike je bila od leta 1990 zaprta, razlog za to pa je bil isti kot vzrok za njeno rušenje: polna naj bi bila azbesta, a še vedno obstajajo domneve, da je šlo za ideološke razloge.

Palačo republike so zgradili na lokaciji nekdanjega berlinskega mestnega gradu, ki je bil v drugi svetovni vojni močno poškodovan, po vojni pa so ga dokončno porušili. Danes tam stoji – za današnji čas dosti kičasta – "posodobljena" replika gradu, v kateri domuje tudi Humboldtov forum, prizorišče aktualne razstave.

Drobec berlinskega mestnega gradu še obstaja
Kot drobno zastranitev naj omenim, da je del starega mestnega gradu še viden. Njegov portal so namreč vgradili v stavbo vzhodnonemškega državnega sveta, ki stoji v neposredni bližini Humboldtovega foruma. Palačo republike so sicer zgradili le na vzhodnem delu zemljišča berlinskega mestnega gradu, da so ohranili prostor za protokolarne marše.

Medijem namenjeno besedilo o razstavi Odpihnjena: Palača republike je nekoliko zavajajoče. Omenja 50-letnico gradnje stavbe, čeprav so jo gradili med letoma 1973 in 1976.

Palača republike je bila tudi po zaprtju občasno prizorišče kulturnih dogodkov. Morda najbolj znamenit je bil koncert skupine Einstürzende Neubauten leta 2004. Kulturne dogodke je stavba gostila predvsem od pomladi leta 2004 in do začetka rušenja.

Razstava na 1300 kvadratnih metrih
Aktualna razstava, ki presega 1300 kvadratnih metrov in predstavlja približno 300 eksponatov, govori o gradnji, političnem življenju in vlogi stavbe po združitvi obeh nemških držav. Poudarek razstave je tudi okoli 50 intervjujev z ljudmi, ki so tam delali, so stavbo obiskovali, ali se ji načrtno ogibali.

Palača republike je bila tudi prizorišče dogodkov ob 750. obletnici ustanovitve Berlina leta 1987. V neposredni bližini so za to priložnost obnovili Nikolajevo četrt (Nikolaiviertel), v drugi svetovni vojni porušeno zgodovinsko jedro Berlina.

Vodilni arhitekt projekta Palača republike je bil Hans Graffunder, ki je pozneje tudi vplival na podobo blokovskih predelov Berlina, Marzahn in Hellersdorf, ki jih pogosto povezujejo predvsem s podobo monotonih naselij stanovanjskih blokov. V zvezi s Palačo republike pa je morda zanimivo omeniti, da je Graffunder za vsako nadstropje predvidel stene, pobarvane s svetlo barvo, ki naj bi izžarevala domnevno "vedrost in eleganco" Nemške demokratične republike.