Hashim Sarkis, kurator 17. arhitekturnega bienala v Benetkah, je o letošnjem dobitniku zlatega leva za življenjsko delo Rafaelu Moneu dejal, da gre za enega najbolj vsestranskih arhitektov njegove generacije. Španski arhitekt, pedagog, kritik in teoretik je po besedah kuratorja skozi svoje delo pokazal sposobnost, da z vsakim arhitekturnim projektom odgovori na zahteve določenega prostora in njegove rabe.

Med drugim je zasnoval zgradbe, kot so Avditorij Kursaal, razširitev muzeja Prado, železniška postaja Atocha in losangeleška katedrala, so sporočili z bienala. Slavno madridsko palačo Villahermosa je preoblikoval v muzej Thyssen-Bornemisza, zasluge pa ima tudi za številne suke v Bejrutu in za Muzej moderne umetnosti in arhitekture v Stockholmu.

Kot pedagog je Moneo vzgojil več mladih generacij z mislijo, da je delo arhitekta poslanstvo, kot kritik pa je pisal o aktualnih fenomenih v polju arhitekture in pomagal pri vzpostavitvi pomembnih razprav o sodobni arhitekturi. Še vedno predava na univerzi Harvard.

V Benetkah so mu še posebej hvaležni
Skozi dolgoletno kariero je prejemnik zlatega leva ohranil poetično mojstrstvo in opominjal na moč arhitekturne forme v izrazu in obliki, pa tudi v smislu obstanka. Po zapisu bienala ga določa tudi to, da ostaja predan razumevanju arhitekture kot dejanja gradnje. Spomnili so še, da je bil Moneo poleg pri znamenitem projektu gradnje socialnih stanovanj v beneški Giudecci leta 1983 in je leta 1991 zmagal na tekmovanju za novo filmsko prizorišče na beneškem Lidu. Nagrado mu bodo podelili na uradnem odprtju bienala 22. maja, bienale pa bo predvidoma na ogled do 21. novembra.

V poklon letošnjemu prejemniku zlatega leva za življenjsko delo na 17. mednarodni arhitekturni razstavi La Biennale di Venezia je Sarkis zasnoval tudi razstavo plastičnih modelov in fotografij Moneovih arhitektur v beneških Giardinih, še piše v sporočilu za javnost.

Slovenija v Benetke potuje s predstavitvijo zadružnih domov
Tudi na letošnji izdaji arhitekturnega bienala, ki je bila zaradi epidemije prestavljena iz lanskega leta, se predstavlja Slovenija, in sicer s projektom Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture. V slovenskem paviljonu bo predstavljena raziskava projekta gradnje več kot 330 zadružnih domov v Sloveniji. Ta se je začel pred sedemdesetimi leti tik po 2. svetovni vojni v času povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije, njegova materialna zapuščina in družbena vloga pa ostajata izjemno pomembni še danes, so sporočili iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Kuratorji projekta so Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar in Asta Vrečko, komisar slovenske predstavitve pa Matevž Čelik Vidmar, nekdanji direktor MAO-ja. Z muzeja so še sporočili, da razstava Skupno v skupnosti, ki bo pospremljena tudi z obsežnejšo publikacijo, izpostavlja razsežnost projekta zgraditve zadružnih domov v danih zgodovinskih, prostorskih in organizacijskih okoliščinah, tako na začetku gradnje kot danes.

Osrednje vprašanje bienala Kako bomo živeli skupaj? pa po zapisu muzeja ni bilo nikoli bolj aktualno kot v trenutku, ko nam je bilo živeti skupaj onemogočeno: "Kljub začasnim ruševinam javnega prostora so se skupnostni prostori izkazali za trdoživ prostorski okvir, ki je desetletja omogočal raznoliko in prilagodljivo rabo, a tudi v današnjih izjemnih okoliščinah dopušča najnujnejše družbene dejavnosti, izkazali pa so se tudi kot prostori, v katerih so se vršile aktivnosti za obvladovanje virusa, na primer testiranja in cepljenja."