Temu vprašanju je posvečena razstava Horuk v nove čase v Zgodovinskem arhivu Ljubljana.

"S pravilno in smotrno vzgojo bodo že otroku predšolske dobe utrjevali vse osnove za življenje, v skupnosti, za pravilen odnos do dela, do družbe, do vsega, s čemer se mora otrok seznaniti že v tej dobi ..."

Ta navedek iz Osnutka za propagando domov igre in dela ter dečjih jasli po vseh masovnih organizacijah, ki je natisnjen tudi na uvodnem panoju razstave o socialističnih vrtcih v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, dobro pojasnjuje enega od razlogov za podpiranje vzpostavljanja dobre mreže otroških vrtcev in tudi njihovo politično vlogo. Vrtci so oziroma naj bi pomagali graditi novo družbo; od tod tudi njihovo poimenovanje v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni: domovi igre in dela.

Zadruga ne podpira doma iger in dela
Prav to morda tudi pojasnjuje, zakaj drugače kot v mestih na podeželju niso vedno uživali podpore. To dobro ponazori članek iz časopisa Naše delo (Ptuj) z naslovom Zadruga, ki še nima razumevanja za Dom igre in dela: "Dom igre in dela v Gorci, vrh Haloz, se bori že od svojega začetka z neprestalnimi težkočami. Zadruga, k je DID ustanovila, kaže bore malo razumevanja zanj. Pozimi so otroci prezebali, ker jim zadruga ni jeseni preskrbela drv, ampak šele sredi zime, pa še takrat sveža, vsa mokra, da so zmrzovali še dalje in da tudi kosila niso mogla biti pravočasno skuhana. Zadruga se ne briga, da bi DID dobival kontingente hrane redno dostavljene, zato se večkrat zgodi, da so zaloge do zadnje drobtinice izčrpane, da je zaboj za moko prazen in otroci nimajo kruha. /…/" (15. 4. 1950)

Vendar pa razstava Horuk v nove čase, ki je osredotočena na vrtce v Ljubljani, pripoveduje veliko svetlejšo zgodbo; zgodbo o vrtcih, ki so bili v podporo družinam, ki so pogosto nudili prepotrebno oskrbo otrokom iz revnejših družin, ki so bili vir znanja o higieni in prostor svobodne igre.

Vrtci sami pogosto nimajo zabeležene svoje zgodovine
Avtorica razstave Hana Habjan je naredila temeljito raziskavo z vrtci povezanega arhivskega gradiva, saj je bil prav vrtčevski fond prvi, ki ga je prevzela kot arhivistka. Pove, da je bil eden od povodov za razstavo tudi to, da je bilo in še vedno obstaja pomanjkljivo vedenje glede historiatov vrtcev in da tudi "vrtci sami dostikrat niso imeli natančnih podatkov, kdaj so začeli delovati". Zato je morala, kot je povedala, poiskati veliko podatkov tudi v gradivu uprave.

Vrtci so sicer tako kot osnovne in srednje šole obvezani predajati arhivsko gradivo pristojnemu arhivu, vendar so razlike v hrambi dokumentacije med vrtci velike. Habjan pove: "Imeli smo srečo pri nekaterih vrtcih, da se je ohranilo tudi gradivo, kot so denimo jedilniki, pri večini pa je gradivo bolj skopo". Arhiv je do zdaj že prevzel gradivo 30 vrtcev in zanimivo je, da so arhivsko gradivo obvezani predajati tudi zasebni vrtci, in sicer tisto gradivo, ki se navezuje na izvajanje javne službe, torej varstva otrok.

Pionirska projektantka vrtcev Rotija Badjura
Razstava je zasnovana tematsko in najzanimivejši je morda sklop dokumentov na temo Okolje in prostor, ki prikazuje arhitekturno načrtovanje vrtcev in oblikovanje notranje opreme. Tu izstopa ime Rotije Badjura. Hana Habjan pove, da imamo lahko verjetno prav vrtec, ki ga je Badjura načrtovala na Prulah, za prvi socialistični vrtec (1963). Ta še danes velja za izjemen arhitekturni dosežek. V času, ko v Jugoslaviji ni bilo standardov za načrtovanje vrtcev in ko so ti pogosto še vedno delovali v provizoričnih prostorih, tudi v zasebnih stanovanjih, je Rotija Badjura načrtovala vrtec, ki je predvsem upošteval potrebe otrok.

Okna so se začenjala nizko nad tlemi, da so malčki lahko zrli v svet, namesto stopnic je bila v notranjosti klančina, ki je bila nekakšno dodatno igralo, za otroke nadvse zanimiv element, po katerem so lahko tekali. Vrtec je bil v zadnjem času deležen pozornosti predvsem zaradi nedopustnega gradbenega projekta (o njem smo že poročali), vile bloka, ki preprečuje dostop sončne svetlobe do igralnic.

Badjura, ki je načrtovala še več vrtcev, je opazovala vedenje otrok in se tudi posvetovala s pedagogi. Prav tako se je še vračala in opazovala, kako se otroci odzivajo na ambient. Njen pristop k oblikovanju za potrebe otrok dobro ponazori naslednji citat: "Objekt vrtca morajo otroci poznati kot prostor, ki ga obvladujejo s svojim dojemanjem (ki ni tako obsežno kot dojemanje odraslega človeka) in s svojimi čutili."

Ko kobacajo po vseh štirih, naj zrejo v svet
Podobno mojstrstvo in subtilen občutek za otroke je pokazal tudi Stanko Kristl, ki je načrtoval arhitekturno izjemno zanimiv vrtec Vetrnica, pri katerem je prav tako mislil na to, da lahko tudi malčki, ki kobacajo po vseh štirih, zrejo ven.

Inovativnost v pristopu k oblikovanju vrtcev med slovenskimi arhitekti je potrdila tudi leta 1977 podeljena nagrada Prešernovega sklada skupini arhitektov za arhitektonske rešitve v vzgojno-varstvenih zavodih.

Oblikovanje za otroke je pritegnilo številne med najboljšimi slovenskimi arhitekti. Pravi kultni status so tako denimo dosegli ležalniki Nika Kralja ali pa denimo pohištvo, ki ga je za vrtec na Vodmatu zasnoval Milan Štrukelj, nato pa je postalo tipsko. Pri načrtovanju pohištva so mislili tudi na higieno. Zanimiva je informacija, ki jo poda Habjan: "v tistem času so v tujini imeli oblazinjeno pohištvo, pri nas pa so to prepovedali. Pohištvo je moralo biti možno očistiti z vodo in čistilom."

Organiziranost vrtcev v povojni Jugoslaviji je odražala družbeno realnost. To je bila družba, ki je spodbujala zaposlenost žensk, in družba, v kateri je bilo veliko ljudi revnih in so živeli v neprimernih bivališčih.

Tovarne z lastnimi vrtci
Če govorimo o prvem, velja omeniti, da so vrtce ustanavljale tudi tovarne. Ustanovitev lastnih vrtcev je bila predvidena za tovarne, v katerih je bilo zaposlenih vsaj 200 žensk. Hana Habjan izpostavi primer vrtca Tobačne tovarne, ki je obstajal že na začetku 50. let, pa tudi jasli za tovarno Rog.

Prilagoditev na večizmensko delo je bila tudi možnost, da otroci v vrtcu ostanejo tudi ponoči. Tako je Hani Habjan nekdanja vzgojiteljica povedala, da so nekatere ženske, ki so delale denimo v tovarni Rog, otroke v vrtcu pustile od ponedeljka do petka. Zato so vrtci morali zagotavljati nego 24 ur na dan in nekatere vzgojiteljice so zato seveda v vrtcih tudi spale. Prav tako so nekateri vrtci imeli zaposlene medicinske sestre in obiskovali so jih pediatri.

Otroka so okopali v vrtcu
Odziv na omenjene slabe življenjske razmere pa je bilo med drugim to, da so nekateri vrtci imeli kopalnice. Habjan omeni vrtec v Zeleni jami, ki je imel kopalnice, do katerih je bilo mogoče dostopati od zunaj in kjer so matere lahko otroke okopale tudi popoldne ali zvečer. Prav tako so bili obroki v vrtcih za nekatere otroke edina hranljiva hrana, in sicer tudi zato, ker je v marsikateri družini, tako Habjan, še veljalo pravilo, da hrano najprej dobi 'gospodar', ki si lahko vzame tudi največji del razpoložljive hrane, šele nato pa sledijo drugi člani družine. In tudi zaradi zavedanja potencialne slabe prehranjenosti otrok v domačem okolju so nutricionisti predlagali, da bi na jedilne liste na oglasnih deskah dopisali tudi priporočeno večerjo, ki naj bi jo otrok zaužil doma.

Dvig splošne higiene
Kot lahko preberemo na razstavi, je bil "za socialistično vzgojo značilen poudarek na zdravju in higieni". To omeni tudi Habjan, ki pravi, da so vrtci raven higiene med otroki zelo dvignili. Umivanje rok je postalo obvezno. Avtorica razstave je še omenila, da so se po letu 2000 začeli ti standardi nižati.

Vendar vsa ravnanja v zvezi s telesom in zdravjem niso bila dobra. "Nekateri raziskovalci opozarjajo na medikacijo v predšolski vzgoji pri nas, ki je trajala vse do začetka novega tisočletja." Za nazaj je to obravnavanje zdravega telesa kot (potencialno) bolnega težko razumeti. Morda je to povezano z večjo razširjenostjo otroških bolezni neposredno po drugi svetovni vojni.

Ljubljana vrtec dobi kmalu za Dunajem
Razstava poseže tudi v obdobje pred socialistično Jugoslavijo. Nanjo tako vstopamo ob informacijah o vrtcu, pravzaprav otroškem zavetišču, ki je delovalo od leta 1834. Tako lahko sklenemo, da nismo veliko zaostajali za Dunajem, kjer so prvo zavetišče za otroke odprli leta 1830.

Zavetišče je delovalo na osnovi prostovoljnih prispevkov in že pred njegovo vzpostavitvijo je meščane k podpori pozval javni oglas, ki se je obrnil na "velikodušne Ljubljančane ter jih seznanili, da bi tudi v Ljubljani, tako kot so po drugih velikih mestih v avstrijski monarhiji dnevna zavetišča za majhne otroke, katerih starši delajo. Pri tem bi razveselili velike množice ljudi in izkazali svojo velikodušnost, kajti v kratkem času naj bi nastalo društvo, ki bi skrbelo za zavetišče in veliko bi pripomogli z denarnimi sredstvi, k čemur so pozvali vse velikodušne meščane."

V zavetišče, ki je delovalo v najetih prostorih v zasebni hiši, so načeloma hodili revnejši otroci, ki so dobili tudi hrano. A to ni bilo pravilo. Habjan omeni spomine neke gospe s konca 19. in začetka 20. stoletja: "Je pravila, da čeprav je bila iz premožne družine – živeli so nekje blizu Novega trga –, je hodila v ta vrtec, da je imela družbo. Njena mama je bila tudi v upravnem odboru, kjer so zbirali sredstva za delovanje."

Vzgojiteljice so imenovali vrtnarice
Vrtec je bil očitno nujno potreben in dobrodošla pridobitev, saj ga je nemudoma začelo obiskovati 108 otrok in kmalu so se pridružili še novi. Tedaj vzgojiteljice sicer še niso imele strokovne izobrazbe, kvečjemu so opravile kakšen tečaj. In zato je tudi avtorico razstave nekoliko presenetilo, da so omenjale Friedricha Fröbla, nemškega pedagoga, ki velja za začetnika instituta otroškega vrtca. Prav on naj bi sploh prvi uporabil izraz otroški vrtec in asociacija na vrt ni naključna. Tudi na razstavi lahko beremo, da so govorili o tem, da je treba otroke vzgajati kot rastline na vrtu in Habjan pove, da so prve vzgojiteljice imenovali vrtnarice.

Iz prikazanega na razstavi lahko jasno razberemo, da je imel socialistični vrtec tudi ideološko vlogo. Vendar to vrtci ohranjajo tudi danes, v družbi, ki deklarirano ne sledi nobeni zapisani ideološki noti. Iz posredovanih vsebin pa lahko razberemo, da se otroci vzgajajo za življenje v določenem tipu družbe, kar še bolj velja za zasebne vrtce. Pa vendar so vrtci zagotovo pozitivne ustanove; so učni poligoni življenja skupaj z drugimi poligoni učenja in seveda nujne proste igre z vrstniki. Razstava to dobro prikaže, predvsem pa je poglavitno, da nazorno in prek fotografij in navedkov slikovito pripoveduje o eni od institucij, ki so gotovo bistveno zaznamovale družbo povojne Jugoslavije.