Med Makijeve najbolj znane stavbe spadajo Muzej Age Kana v Torontu, Four World Trade Center v New Yorku, Umetniški in kulturni center Sea World v Šendzenu na Kitajskem ter večnamenska Spiralna stavba v Tokiu.

Podpisan je pod stavbo Narodnega muzeja moderne umetnosti v Kjotu, ki je videti kot lebdeč preplet stekla, jekla in betona. Sivo pročelje je na prvi pogled varljivo preprosto, a v resnici zrcali igro svetlobe in senc.

Ko je leta 1993 prejel Pritzkerjevo nagrado, ki velja za najprestižnejšo v svetu arhitekture in jo pogosto primerjajo z Nobelovo nagrado, so navedli, da Maki "mojstrsko izkorišča svetlobo, ki postane prav tako oprijemljiv del vsakega oblikovanja, kot so stene in streha".

Maki je bil šele drugi Pritzkerjev nagrajenec iz Japonske; pred njim je to nagrado osvojil le Kenzo Tange, njegov mentor. Trije Tangejevi učenci – Maki, Arata Isozaki in Kišo Kurokava – veljajo za stebre arhitekturnega modernizma na Japonskem.

Leta 2013 je prejel odlikovanje japonske vlade za posebne kulturne zasluge.

Ni bil oboževalec "vesoljske ladje" Zahe Hadid
Leta 2013 je Maki javno izrazil svoje nezadovoljstvo nad načrti za vesoljski ladji podoben olimpijski stadion, ki ga je predlagala britansko-iraška arhitektka Zaha Hadid. Zdel se mu je, da je predrag, prevelik in v prevelikem neskladju z neposredno okolico. Poudaril je tudi, da ima podporo več kot stotih različnih predstavnikov arhitekturne stroke.

In res: na koncu so Japonci spremenili smer in raje izbrali predlog za veliko bolj skromen stadion, ki ga je oblikoval Kengo Kuma in pri tem predvidel rabo lesa za bolj "tradicionalno japonski" videz.

Japonska teorija "okuja"
Svoje eseje je leta 2008 izdal v zbirki Nurturing Dreams. V njej je razmišljal predvsem o japonskem dojemanju prostora, za katerega uporabljajo besedo "oku". Po Makijevi razlagi je oku "jedro izjemno gostega prostora, ki je urejen v več plasteh, podobno kot čebula". Prav po zaslugi okuja znajo Japonci ustvariti občutek globine in večplastnosti tudi v zelo nagnetenih prostorih, je bil prepričan. "Pri oblikovanju urbanega prostora si je kolektivno nezavedno skupnosti v spomin vtisnilo nekatera trdna načela. Ta način dojemanja prostora je po mojem ključnega pomena za oblikovanje idej o mestih prihodnosti."

Fumihiko Maki je bil eden najpomembnejših predstavnikov svojega področja. Muzej abstraktne umetnosti Reinharda Ernsta, ki temelji na njegovih zamislih, bodo v Wiesbadnu odprli 23. junija.