Richard Rogers je bil star 88 let, umrl pa je "mirno" v soboto zvečer, kot je njegova družina potrdila za medije. Razlog smrti ni znan.

Rogers je bil eden najdrznejših arhitektov svoje generacije; njegov barviti modernizem je močno zaznamoval podobo številnih svetovnih prestolnic. Vsi že na prvi pogled pepoznamo cevasto pročelje centra Pompidou v Parizu, Milenijsko kupolo v Londonu, za katero se zdi, da nad tlemi lebdi kot vesoljska ladje, ter dramatično stavbo zavarovalniškega velikana Lloyd's of London.

Ko je leta 2007 osvojil Pritzkerjevo nagrado, najvišje priznanje v arhitekturi, je žirija v utemeljitvi navedla njevo "samosvojo interpretacijo modernistične fascinacije z idejo zgradbe kot stroja" ter izpostavila, da je Rodgers "sprožil revolucijo muzejev – nekoč elitne spomenike je preobrazil v priljubljene prostore družbene in kulturne izmenjave, vpletene v srce mesta".

Center Pompidou, zaradi katerega je bil tepen z dežnikom
Vsaj na začetku kariere je imel sicer vsaj toliko kritikov kot privržencev. V avtobiografiji A Place For All People (2017) se je denimo spominjal deževnega dneva leta 1977, ko je z ulice v Parizu občudoval novozgrajeni center Pompidou, ki sta ga oblikovala s prijateljem Renzom Pianom in ki je bil v času nastanka radikalna, kontroverzna noviteta. Ker je lilo, mu je mimoidoča peška ponudila prostor pod svojim dežnikom. Vprašala ga je, če ve, kdo je načrtoval zgradbo, v katero je strmel. Ko je ponosno obelodanil, da "sem bil to jaz, gospa!", ga je ženska z dežnikom lopnila po glavi in odkorakala.

Rogers in Piano sta na natečaju za center Pompidou zmagala šest let pred tem. Dizajn s prosojnim jeklenim eksoskeletom, cevastimi tekočimi stopnicami in razgaljenim drobovjem sta opisala kot "prostor za vse ljudi". Ko je bil projekt prvič predstavljen javno, se je nanju zlilo morje gneva in ogorčenja nad "onečaščenjem pariškega horizonta". Ob odprtju leta 1977 so bili kritiki še vedno deljenih mnenj, javnost (z izjemo gose iz prejšnjega odstavka) pa je bila navdušena: v prvem letu je muzej obiskalo sedem milijonov ljudi, kar je bilo takrat več kot obiskovalcev Louvra in Eifflovega stolpa skupaj.

Richard George Rogers se je leta 1933 rodil v Firencah. Njegov oče je bil zdravnik in anglofil, in ko je družila sklenila zapustiti fašistično Italijo, so se nastanili v Veliki Britaniji. Oba starša sta se zaposlila v kliniki, ki je skrbela za tuberkulozne bolnike, in ko je Richardova mama tudi sama zbolela, so šestletnega sina poslali v internat. Fantič, ki je bil tujec in še dislektičen (v času, ko ta diagnoza še ni obstajala), je bil žrtev nenehnega nasilništva od vrstnikov; veljal je za "neumnega". "Ljudje so me spraševali, če te disleksija naredi za boljšega arhitekta," je pisal v svojih spominih. "Nisem prepričan, da to drži, ampak definitivno ti zapre vrata v nekatere kariere, zato se bolj osredotočiš na tisto, kar lahko počneš."

Arhitekturo vzljubil v Trstu
Po zaključenem šolanju je stopil v britansko vojsko in dve leti preživel v Trstu, kjer se je povezal z bratrancem, uglednim arhitektom in urbanistom Ernestom Rogersom, ki ga je navdušil za arhitekturni poklic. Med študijem arhitekture na univerzi Yale je Rogers spoznal Normana Fosterja, s katerim sta pozneje ustanovila arhitekturni biro (pridružili sta se jima tudi sestri Wendy in Georgie Cheeseman). Po prototipih ekonomičnih domov v Los Angelesu so gradili hiše za svoje starše in tukaj je Rogers odkril svojo strast za učinkovitost tehnologije, za modularne konstrukcije in za posvečanje humani plati arhitekture.

Rogers, Foster, Piano – "starhitekti"
Ko se je sodelovanje s Fosterjem izteklo, je Rogers spoznal Renza Piana in skupen biro sta ustanovila ravno še pravi čas, da sta se lahko prijavila na natečaj za center Pompidou. Desetletja pozneje so Richard Rogers, Norman Foster in Renzo Piano obveljali za najslavnejše in najuspešnejše modernistične arhitekte – Francozi so jim nadeli vzevek "les starchitects", zvezde arhitekture.

"Richard je bil v vseh pogledih vedno štiri korake pred menoj," je Renzo Piano o svojem kolegu povedal lani za The New York Times. "Od samega začetka je pridigal o tem, da je arhitektura umetnost izboljševanja sveta. Njegov adut je družbena ozaveščenost."

Robin Hood arhitekture
Rogers je ogrmno teže polagal tudi na energetsko učinkovito gradnjo – zgradba državnega zbora, ki jo je zgradil v Cardiffu in je malce podobna vesoljski ladji, je denimo razpolovila energetsko potrošnjo valižanskega parlamenta. Bil je zagovornik cenovno dostopne, egalitarne gradnje in mest brez avtomobilov.

Tovrstno egalitarnost je prakticiral na vseh področjih: v njegovem biroju Rogers Stirk Harbour + Partners je imel vsak od 160 zaposlenih delež pri dobičku podjetja, del pa so namenjali v dobrodelne namene. "Ne verjamem v to, da si je prav prilaščati delo," je trdil Rogers. Upokojil se je leta 2020.

Rogersova zapuščina je poleg mnogih zgradb tudi ideja, da "ni treba, da je modernizem hladen in brez užitka za čute," kot se je izrazil arhitekturni kritik Paul Goldberger.