Tako so tudi poimenovali razstavo, ki jo danes ob 13.00 odpirajo v Plečnikovi hiši – Vlasto Kopač: Neutrudni humanist.

Kopač je bil Plečnikov učenec in sodelavec. Po besedah avtorice in kustosinje razstave Ane Porok se je izkazal na mnogih področjih: v arhitekturi, likovnem delovanju, grafičnem oblikovanju, spomeniškem varstvu, pri raziskovanju etnološkega, zgodovinskega in jezikovnega izročila, v gorništvu in publicistiki. Njegova dela nimajo avantgardnega, revolucionarnega ali ekstravagantnega značaja, so pa logična posledica Plečnikove šole, predvsem profesorjevih etičnih načel in pojmovanja moralne odgovornosti arhitekta.
Vlasto Kopač (1913–2006) se je v Plečnikov seminar na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete v Ljubljani vpisal leta 1934. Plečnik je v nadarjenem študentu kmalu prepoznal izjemne delovne navade in risarske sposobnosti ter ga je pritegnil k aktivnemu delu pri tedaj aktualnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornice na Ljubljanici in sakralnega objekta v Velem Ižu v Dalmaciji, opremi različnih glasil in knjig, snovanju umetnoobrtnih izdelkov, ki so bili na prodaj v prodajalni Lectarija v Ljubljani, ter oblikovanju pasarskih in mizarskih izdelkov.

Po začetku druge svetovne vojne se je pridružil uporu proti okupatorju. V ilegalnih tiskarnah upora se je kot grafični oblikovalec in ilustrator ukvarjal z oblikovanjem partizanskih publikacij, denarnih bonov in različnih dokumentov, pa tudi s ponarejanjem okupatorjevih legitimacij, ki so omogočale gibanje ilegalcem. Oktobra 1943 je bil aretiran in odpeljan v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je vrnil po osvoboditvi, junija 1945. Od oktobra 1947 do junija 1952 je bil zaprt še v domovini, saj je bil na dachavskih procesih nedolžen obsojen najprej na smrt, po pritožbi pa na zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo premoženja in odvzemom državljanskih pravic. Leta 1971 ga je okrožno sodišče v Ljubljani z razveljavitvijo obsodbe na dachavskih procesih popolnoma rehabilitiralo.

V obdobju po drugi svetovni vojni je zasnoval vrsto spomenikov, spominskih plošč in nagrobnikov, posvečenih žrtvam NOB-ja. Najbolj znana je ureditev spominske Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva v Ljubljani (1958–1976). Prav tako je opravljal poklic konservatorja. V stroki je ostal aktiven tudi po upokojitvi in je s svojimi izkušnjami pomembno prispeval k obnovi Plečnikovih Žal (1985–1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994–1995).
Treba je omeniti Kopačevo življenjsko delo – to je projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. S tamkajšnjimi ljudmi je stkal prijateljske vezi, raziskoval je pastirsko arhitekturo in njen razvoj skozi čas ter zbiral etnografske predmete. Kot naravovarstvenik in borec za ohranitev čim bolj prvobitne podobe Velike planine je vse življenje bedel nad to edinstveno naravno in kulturno dediščino.

Razstava predstavlja gradivo, ki prihaja večinoma iz Plečnikove zbirke Muzeja in galerij mesta Ljubljene in zasebne zbirke arhitektove hčerke Mojce Kopač. Kopač je sicer že leta 1999 v zbirko Plečnikove hiše predal zbirko Plečnikovih skic in svojih študijskih risb iz let 1934–1941, ko je bil študent in kasneje Plečnikov sodelavec pri projektu gradnje Vrta vseh svetih in Zapornice na Ljubljanici.

Gradivo za razstavo so posodili še Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter Medobčinski muzej Kamnik.