Leto 1942 je bilo prelomno za potek druge svetovne vojne. Z naše perspektive, ki začetek vojne postavlja v leto 1941, torej v čas aprilskega pohoda nad Jugoslavijo, se to zdi zgodnje obdobje vojne. A ta je potekala od septembra 1939 in dogodki, kot je bila epohalna bitka za Stalingrad, sicer končana na začetku leta 1943, so nakazovali iztek velike vojne.

V vojni uničeni Hamburg
Stopnjevala so se tudi zavezniška bombardiranja nemških mest. Zanimiv je pogled na tabelo uničenja urbane krajine. Prednjači Hamburg, kjer naj bi bilo v vojni uničenih kar 75 odstotkov mesta. Tudi če podatke relativiziramo (kar je pri zgodovinskih podatkih vedno potrebno), je očitno, da je bilo mesto med huje prizadetimi. Zaradi bombardiranj so mesto zajeli požari in tudi v pomanjkanju kisika pod ognjenimi zublji je umrlo več tisoč ljudi. Trupla so menda ležala po vseh cestah mestnega jedra.

Samozadostni bunkerji
Bunker, ki je predmet tega besedila, je treba obravnavati v okviru te zgodovine mesta. Med letoma 1942 in 1944 so v Hamburgu zgradili dve večji in dve manjši zaklonišči in obenem utrdbi za protizračne dejavnosti. Tako imenovani Flaktürme (stolpi protizračne dejavnosti) so bili skoraj avtarkične, torej samozadostne enote z lastnim virom električnega napajanja, oskrbe z vodo in celo z lastno bolnišnico. Odporni naj bi bili tudi proti napadom s plinom.

Flakturm IV. oziroma betonski obrambni element v hamburški četrti St. Pauli, ki (ne)slavno slovi po ’industriji telesnih užitkov’ in alternativnih glasbenih odrih, je bil eden največjih bunkerjev. S tlorisom 75 krat 75 metrov in višino 38 metrov ter z vrhnjo ploščadjo s 5 metrov debelim betonom naj bi odvračal vse sovražnikove izstrelke.

Bunker iz preteklosti
Kot medklic, po posvetovanju s strokovnjakom za balistiko naj zapišemo, da utrdba ne bi prestala napada s sedanjimi ruskimi supersoničnimi izstrelki, a je vendar bila zasnovana za neki drugi čas. Ko je poleti leta 1943, natančneje med 24. julijem in 3. avgustom potekala operacija Gomora – serija zračnih napadov na Hamburg – je bunker dobro služil svojim namenom.

A pustimo zgodovino. Od leta 2019 poteka projekt, ki naj bi vodil k novi uporabi bunkerja, ki je sicer civilnim namenom kot pribežališče za brezdomce (teh je bilo v razdejanem Hamburgu mnogo) služil že neposredno po drugi svetovni vojni.

Naravi podoben, "skuštran" bunker
Stavbo so nadgradili s petimi nadstropji v obliki piramide ter z zunanjo, kot temu pravijo, Bergpfad (to bi lahko prevedli kot vzpenjajoča se pot). Celotno kompozicijo ozelenjujejo. Na koncu naj bi tu raslo okoli 4.700 rastlin, ki predstavljajo severnoevropske in alpske biotope. Domnevno jim ne gre za estetiko. Kot pravi tiskovni predstavnik projekta Frank Schulze, naj bi bilo na strehi vse skupaj videti naravno in ’skuštrano’, kot je to pač v naravi.

Rastline so skrbno izbrali. Veliko je sadnih dreves, pa denimo javor, borovec, lovorika, bršljan, vrtnice … Ja, vse naj bi bilo videti nekoliko divje. Nastalo naj bi torej vsem dostopnih 7.600 kvadratnih metrov zelenih površin in 1.700 kvadratnih metrov ozelenjenih fasad.

Senzorji za meritve mikroklime
Gre seveda predvsem za okoljevarstveno strategijo. Strokovnjaki s tehnične univerze v Berlinu (TU Berlin) so v objekt namestili okoli 80 senzorjev, s katerimi bodo v 5-letnem obdobju merili vpliv ozelenjenosti na mikroklimo. Rezultati raziskave naj bi bili dostopni in naj bi služili prizadevanjem za omilitev posledic globalnega segrevanja drugod.

Posebnost tega projekta je med drugim to, da naj bi zasajali zelo razvita drevesa. Nekatera naj bi bila stara celo 25 let. Tae naj bi v zasaditvi kombinirali z mlajšimi, kot naj bi kombinirali tudi iglavce in listavce, tako da bi "gozd" v vsakem letnem času deloval kar se da živahno.

Zelo napreden naj bi bil tudi sistem namakanja, ki naj bi se "pametno" ravnal po kazalcih temperature in vlažnosti in primarno izkoriščal deževnico. Prilagojen naj bi bil dejstvu, da so tudi v Nemčiji vedno pogostejša neurja z obilnimi padavinami, zaradi česar sta bila v Hamburgu v zadnjem času poplavljena predor pod Labo in odsek avtoceste A7.

Nekdaj bunker, zdaj prostor srečevanja
Kakor koli, bunker naj bi postal mesto kulture, urbanega vrtnarstva, tu naj bi možnosti za (začasno) življenje dobili umetniki in štipendisti, nekateri prostori naj bi bili namenjeni športnim dejavnostim, nekateri pa hotelu.

V osnovi bunker ni bil namenjen le obrambi. K temu je s štirimi položaji za topove malo prispeval. Vsi ti nadzemni bunkerji – v Berlinu je eden z dobro umetniško zbirko, ki je občasno na ogled, v zasebni lasti – so bili tudi propagandni instrument. Komercialno pa so nekatere začeli uporabljati že kmalu po koncu druge svetovne vojne.

Še nekaj dejstev: celotna konstrukcija tehta 33.500 ton, kar menda ustreza teži 60 popolnoma naloženih letal Airbus A380, zunanje stene bunkerja pa so 4,5 metra debeli betonski zidovi. Znotraj njih je očitno mogoče narediti marsikaj.

Tudi v Nemčiji smrti zaradi pregrevanja
Ob razvoju projekta se je oglasil tudi nemški zvezni minister za zdravje Karl Lauterbach, ki je poudaril, da bi vročinskim valovom lahko kljubovali tudi z vzpostavitvijo zelenih streh. Po podatkih zdravstvenega Inštituta Robert Koch, naj bi zgolj lani za posledicami vročine umrlo več kot 4.500 Nemcev. Znano in očitno je tudi, da klimatske naprave v razmerah naraščajočega števila dni s temperaturami nad 30 stopinjami niso rešitev, ampak kvečjemu prekletstvo, saj v zunanjost "puhajo" vroč zrak.

Za Hamburg ocenjujejo, da je pozidanih ali drugače zabetoniranih in asfaltiranih 39 odstotkov površin. Po pomenu je v tujini pogosto zapostavljen in se ga drugače kot političnega središča z majhnim ekonomskim pomenom Berlina ali gospodarsko močnih Frankfurta in Münchna ne omenja. A Hamburg je središče medijske industrije in morda tudi najbolj ’britansko’ od nemških mest, saj je navsezadnje pobraten z Liverpoolom. Je pa tudi prostor arhitekturnih eksperimentov, kar se je že pred desetletjem pokazalo s Hafencityjem (preoblikovanjem starega pristanišča) in z operno hišo na Labi.

V tokrat obravnavanem primeru gre za fenomen velikopotezne ozelenitve orjaškega objekta. Dosedanje eksperimentalne meritve govorijo v prid ozelenitve mestnih jeder in četudi se s tem strinjamo, moramo počakati na raziskave, ki bodo sledile dejanski implementaciji projekta.