Oglas
Ko je izgubil tako očeta kot sebe v vojni s preveč pomeni in z nobenim, se je Robert naučil videti vesoljni svet kot krhek splet ugank, za katerim ni bilo več Avtorja; če pa je že bil, je bil videti izgubljen v obnavljanju sebe s preveč zornih kotov.
Piše se leto 1643, ko se nekje v južnem Pacifiku “bolehen mladenič” Roberto de La Grive znajde v nezavidljivem kleču: postane “v človeškem zgodovinskem spominu edini predstavnik naše vrste, ki ga je po brodolomu zaneslo na zapuščeno ladjo”. Ko njegova ladja Amarilis potone v nevihti, Robert, ki ne zna plavati, bolj po naključju kot ne preživi tako, da se oklene kosa lesa in se nato popolnoma obnemogel čez nekaj dni splazi na krov druge, na prvi pogled zapuščene trijambornice Daphne.
"e Societate Iesu, olim in Herbipolitano Franconiae Gymnasio, postea in Collegio Romano Matheseos Professor, pa ne zgolj to, temveč tudi astronom in učenjak, izveden v veliko drugih vejah znanosti”, je edini preživeli član posadke Daphne, ki je skušala, prav tako kot raziskovalci z Amarilis, odkriti način, kako meriti zemljepisno dolžino in najti zmuzljivi Punto Fijo, točko, skozi katero teče 180. poldnevnik.Jezuit, ki je prepričan, da ju je usoda naplavila ravno ob tem zmuzljivem poldnevniku, v enem od svojih bolj zabavnih predavanj med drugim ”razloži” tudi, od kod je v biblijskem svetovnem potopu prišla vsa voda: “Na tej točki zemlje je neka linea, od katere je na to stran dan potem, na ono pa dan prej. Pa ne le opolnoči, temveč tudi ob sedmih, desetih, ob vsaki uri! Ergo je bog iz tega brezna včerajšnjo vodo (ki jo lahko vidiš dort) vzel in jo na današnji svet izlil, pa spet naslednji dan et cetera! Sine miraculo, naturaliter!” Kopno, ki leži le nekaj sto metrov stran, a onkraj 180. poldnevnika, je torej otok prejšnjega dne.
Čeprav je Daphne dobro založena z živežem in celo poseljena z živalmi v kletkah, je še vedno ječa: do vode po brodolomu še bolj nezaupljivi junak je zasidran le lučaj od obale skrivnostnega otoka, ki zanj ostaja nedosegljiv. Menih sicer izumi nekakšno predpotopno podmornico, s katero naj bi po morskem dnu prišel do kopnega, a ker pričujoče zgodbe ni napisal Jules Verne, je Casparjev spust pod vodo v železnih čevljih tudi njegovo poslednje slovo. Roberto, ki tako zopet ostane sam, se je s Casparjevo (teoretično) pomočjo in nato sam sicer naučil za silo plavati, a bližnja srečanja z morskimi tokovi, koralnim grebenom in celo strupeno ribo ga prepričajo, da ozkega rokava vode ne bo mogel nikoli prečkati. Kako bi ga le, ko pa bi to pomenilo, da potuje nazaj v času!
Enciklopedični roman osvetli eno najbolj fascinantnih obdobij zgodovine človeškega napredka: sredino sedemnajstega stoletja, ko sta šli alkimija in kemija še z roko v roki, ko so rane zdravili s skrivnostnim “prahom privlaka” in ko je Galileo še štel lune okrog Jupitra. Človek je bil na pragu tega, da ga nova astronomija grobo zabriše iz središča vse kreacije. V vesolju, ki se ne vrti več okrog Zemlje, človek je samo zato, ker misli, in samo to, kar misli. Zato se tudi ubogi naplavljeni Italijan bolj kot z reševanjem lastne kože ukvarja s premišljevanjem o svoji usodi, ki ga je popeljala od vrveža tridesetletne vojne, v kateri je skušal slediti viteškim idealom, pa do lagodnega življenja pariškega salonskega filozofa, ki se nenadoma znajde v nemilosti kardinala Richelieuja, in naposled do nehvaležne službe kraljevega vohuna na ekspediciji v Tihem oceanu.
Roberto v bolezenski mrzlici po srečanju s strupeno ribo sanja, da mu je ljubljeno Damo ugrabil njegov zlobni brat dvojček, jo odpeljal na odprto morje, kjer je, podobno kot Roberto, preživela brodolom in zdaj umira na drugi strani istega otoka. Ker ne more do nje, Roberto sklene, da bo pustil, da ga tok odnese vzdolž meridijana proti obzorju in ga tako zadrži v brezčasju: "Če bi se na gladini zleknjen prepustil toku s pogledom, uprtim v nebo, ne bi nikoli več videl premikanja sonca: lebdel bi na tistem pragu, ki ločuje današnji dan od prejšnjega, zunaj časa, v večnem poldnevu. Ker bi se čas ustavil zanj, bi se ustavil tudi na Otoku, in tako bi se Lilijina smrt preložila v neskončnost, saj je bilo vse, kar se ji je dogajalo, odvisno zgolj od njegove volje pripovedovalca. (…) Pomikal bi se proti severu z zmerno in enakomerno hitrostjo: na njegovi desni in levi bi se izmenjavali dnevi in noči, letni časi, mrki in plimovanja, nove zvezde bi šle čez nebo in prenašale epidemije kuge in prevrate v cesarstvih, monarhi in papeži bi osiveli in izginili v pihih prahu, vsi vrtinci vesolja bi sklenili svoja viharna vrtenja, druge zvezde bi nastajale iz holokavsta prejšnjih … Morje okrog njega bi se razbesnelo in se spet umirilo, pasatni vetrovi bi se nagajivo igrali, zanj pa se v tisti spokojni vodni brazdi ne bi nič spremenilo."
Ana Jurc
Ko je izgubil tako očeta kot sebe v vojni s preveč pomeni in z nobenim, se je Robert naučil videti vesoljni svet kot krhek splet ugank, za katerim ni bilo več Avtorja; če pa je že bil, je bil videti izgubljen v obnavljanju sebe s preveč zornih kotov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje