S tem seveda ni nič narobe, moti pa, da se sicer zelo solidna, perspektivna popzasedba vztrajno poskuša prodajati kot rockovski bend, in to zgolj zaradi imidža, pozerske ikonografije in neinovativnih kitarskih rifov. Ti so zaščitni znak njihovega četrtega albuma, saj skupaj z odličnim vokalom tvorijo temelje poslušljivim, melodičnim skladbicam, ki nezahtevne poslušalce uspešno lovijo na prvo žogico.
Po novem jim pri tem pomaga tudi angleščina, ki vsaj za silo prikrije nedomiselna, neprepričljiva besedila.

Ocena: -3; piše: Dušan Jesih