Petra Kavčič je zadnjih pet let vodja mednarodnega sodelovanja pri Beletrini, pred tem je delala pri Založbi Sanje. Delo literarnega agenta oziroma agentke praviloma vključuje zastopanje avtorjev, trženje njihovi del ter dogovarjanje in sklepanje založniških pogodb za izdajo njihovih del.

Skozi leta se je udeležila številnih knjižnih sejmov in drugih knjižnih dogodkov, saj kot poudarja, so za "mednarodno trženje in promocijo knjig ter avtorjev v tujini namreč ključni prav osebni stiki z uredniki in založniki". Seveda je pandemija marsikaj spremenila prav na področju srečanj v živo, mnogi dogodki so bili odpovedani ali preseljeni na splet. Pogovarjali sva se po njeni vrnitvi s knjižnega sejma na Dunaju in dan pred odhodom na puljski festival knjig Sa(n)jam, na katerem se je predstavilo več slovenskih avtorjev.

V intervjuju med drugim govori o spremembah, ki jih je prineslo zadnje leto in pol na področju trženja del avtorjev v tujini in na samih knjižnih trgih, o nedavnih prevodih slovenskih knjig, ki so jo še posebej razveselili, pa tudi, zakaj so se Armenci zagreli za prevod romana Jugoslavija, moja dežela in kako je delo Vitomila Zupana očaralo nemško govoreče bralstvo.

Vabljeni k branju intervjuja!

Pred kratkim ste se vrnili s knjižnega sejma na Dunaju, nedolgo pred tem ste se udeležili tudi Frankfurtskega knjižnega sejma, ki se je po lanski odpovedi letos odvil v živo kot običajno ...
Sejem se je sicer odvil v živo, težko pa bi dejala, da kot običajno. Udeleženci smo se nekako strinjali, da je to sicer bil knjižni sejem, ni pa bil pravi Frankfurtski knjižni sejem, saj je bila prisotna zgolj četrtina siceršnjega števila obiskovalcev in razstavljavcev. Ta sejem je v običajnih razmerah vedno hektičen in kaotičen, vsakodnevno ga obišče ogromna množica. Poleg tega letos organizatorji niso organizirali prireditev na sejmu samem, temveč so pogovori in dogodki potekali na različnih lokacijah po mestu.

Kljub temu se mi zdi izjemno pomembno, da je ta sejem bil. Frankfurtski sejem je največji knjižni sejem na svetu in je praktično prvi veliki knjižni sejem, ki se je od začetka pandemije dejansko odvil v živo. Zelo pomembno je, da smo se po letu in pol odpovedanih dogodkov in srečevanja prek Zooma lahko znova srečali v živo. Za mednarodno trženje in promocijo knjig ter avtorjev v tujini so namreč ključni prav osebni stiki z uredniki in založniki.

Opravlja Javna agencija za knjigo RS, krajše JAK, na neki način tudi vlogo literarnega agenta?
JAK spodbuja izdajanje kakovostnih knjig in revij, spodbuja razvoj bralne kulture ter promovira slovenske knjige in avtorje v Sloveniji in tujini. Na mednarodnem področju izvaja številne dejavnosti, od organizacij nacionalnih predstavitev v tujini do razpisov za podporo naših del v tujih jezikih. Vendar pa JAK ni literarna agencija, saj ne razpolaga z avtorskimi pravicami, seveda pa avtorje intenzivno promovira prek različnih dogodkov, predstavitev in srečanj.

Literarni agent pa je tisti, ki zastopa avtorje, trži njihova dela in se dogovarja ter sklepa založniške pogodbe za izdajo njihovih del. Beletrina, recimo, zastopa v tujini več kot 20 slovenskih avtorjev, med njimi tudi nekaj takšnih, katerih dela so izšla pri drugih slovenskih založbah. V zadnjih petih letih je Beletrina prodala 110 prevodnih licenc v 26 jezikov in se s tem uvršča na čelo slovenskih literarnih agencij, ki se ukvarjajo s trženjem leposlovja za odrasle na tujih trgih.

Se medsebojno bistveno razlikuje delo literarnih agentov, ki imajo opravka z literaturo za odrasle ali pa za otroke in z leposlovjem ali pa denimo strokovnimi deli?
Naša založba v tujini trži izključno leposlovje in deloma stvarno literaturo za odrasle, zato lahko govorim predvsem o tem področju. Je pa razlika že v tem, da se v primeru otroške literature, recimo slikanic, prvi vtis ustvari že prek samih ilustracij, poleg tega je tudi besedila precej manj. Roman je treba prebrati v celoti, da si lahko ustvariš mnenje, in to je že eden od prvih izzivov, s katerimi se srečujemo, namreč tujih urednikov, ki bi lahko brali v slovenščini, skoraj ni. Zato pripravljamo predstavitve knjig, sinopsise, glavne poudarke, zbiramo recenzije. Praviloma pripravimo tudi vzorčne prevode, torej prevode izbranih odlomkov iz knjige. Lažje je seveda s tistimi deli, za katera že obstaja prevod v katerega od velikih svetovnih jezikov.

Založbe imajo precej raznolike prakse, nekatere angažirajo za dela, napisana v jezikih, ki jih sami ne obvladajo, zunanje bralce. Ti knjigo preberejo in uredniku podajo mnenje. Poti, ki vodijo do dogovora za neki prevod, so lahko zelo raznolike in se vzpostavljajo na dolgi rok. Ni nujno, da je literarni agent vedno tisti, ki neko delo pripelje do tuje založbe. Zgodilo se je na primer tudi že, da je francoski založnik prebral recenzijo angleškega prevoda nekega dela, ki ga je spodbudila, da me je kontaktiral sam in prosil za knjigo ter več informacij o njej.

Kolikšen delež prevodov knjig iz slovenščine je neposrednih prevodov? Glede na to, da gre za jezik s tako malo govorci.
Želela bi poudariti, da imamo veliko odličnih prevajalcev iz slovenščine, ki prevajajo naše knjige v angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino, ruščino, tudi recimo v litovščino, švedščino, ukrajinščino in številne druge jezike, ter so eni najpomembnejših ambasadorjev slovenske literature. Večina prevodov je tako neposrednih. Ko za neki jezik prevajalcev ni ali jih ni dovolj, pa se založbe odločajo tudi za posredne prevode, torej prevode na podlagi angleške ali francoske izdaje oziroma izdaje v enem od tako imenovanih velikih jezikov. Tak primer so recimo arabščina, kitajščina, turščina.

Pred kratkim smo se dogovorili za hebrejski prevod romanov To noč sem jo videl ter In ljubezen tudi Draga Jančarja. Knjige sem najprej ponujala več večjim založbam, nato pa sem prišla do ene manjše in zanimive založbe, lastnik katere se je sam učil slovenščine. Tako da bo v tem primeru šlo za neposreden prevod iz slovenščine. Včasih je celo bolje, da prevod izide pri manjši založbi, saj se lahko pri večjih založbah dela slovenskih avtorjev prej izgubijo v njihovem običajno zelo obsežnem programu. Manjše založbe pa se po mojih izkušnjah praviloma zelo potrudijo ter vso svojo pozornost in energijo usmerijo v prevod in nato tudi v promocijo knjige in avtorja. Izdaje pri manjših založbah so lahko torej bistveno bolj vidne in na ta način požanjejo tudi več dobrih odzivov kritikov in recenzentov.

Z izidom prevoda se najbrž delo literarnega agenta še ne konča ...
Slovenska literatura še ni tako zelo prepoznavna, kot bi si želeli, zato je izjemno pomembno, da smo ves čas v stiku z založniki. Sama jim denimo pomagam tudi pri iskanju finančnih sredstev in pri prijavah na različne razpise. Z vsako založbo sem ves čas v stiku tudi po izidu knjige, saj ji pomagam pri promociji in jo oskrbujem z različnimi materiali in informacijami, ki bi ji lahko bile v pomoč. Poleg tega organiziramo vsako leto skupaj s tujimi založbami in tamkajšnjimi kulturnimi ustanovami med 15 in 20 gostovanji naših avtorjev, ki jim v tujini izidejo knjige. Gostovanja so priložnost, da se avtorji predstavijo tujemu občinstvu, da nastopijo v medijih in spodbudijo pisanje recenzij. Vse to prispeva k večji prepoznavnosti knjige in avtorja in nam vsem pomaga do novih prevodov.

Do katere mere se razlikuje trženje del živih avtorjev in tistih, ki so že pokojni?
Obstaja precejšnja razlika, saj si založbe, sploh če gre za prvi prevod nekega avtorja v določen jezik, običajno želijo, da ta avtor gostuje na festivalih in drugih dogodkih in da je na voljo za intervjuje. Na ta način je promocija knjige seveda lažja. Opažam tudi, da je v zadnjih nekaj letih prišlo do obrata k pisateljicam – vse več urednikov po svetu zanimajo dela avtoric mlajše generacije. To pa seveda ne pomeni, da klasiki založnikov ne zanimajo, je pa mogoče zanje res nekoliko težje najti ustrezno založbo.

To pomlad je izšel prevod Menueta za kitaro Vitomila Zupana pri odlični manjši berlinski založbi Guggolz Verlag, ki se praviloma posveča izdajam del izključno pokojnih avtorjev, ki še niso bili prevedeni v nemščino. S knjigo so naredili izjemno zgodbo: recenzije so bile objavljene v vseh odmevnejših medijih, bila je izbrana celo za knjigo meseca maja na ORF-u. Založnik je v Sloveniji posnel promocijski video za knjigo, na začetku novembra sta v Berlinu v sodelovanju s Slovenskim kulturnim centrom Skica sledila projekcija po tej knjigi posnetega filma Nasvidenje v naslednji vojni in pogovor z Metodom Pevcem, ki je v filmu odigral glavno vlogo. V teh dneh bo imel založnik na Dunaju še dogodek s prevajalcem Erwinom Köstlerjem. Zaradi uspeha, ki ga je doživel roman, se je založnik odločil tudi za prevod Levitana in prepričana sem, da to nikakor ne bo zadnja Zupanova knjiga, ki bo doživela nemški prevod. Naj kot zanimivost povem, da smo si pred leti močno prizadevali, da bi Menuet za kitaro izšel pri kakšni večji nemški založbi, a jih ni zanimalo, po odličnih recenzijah v medijih pa mi danes sporočajo, da jim je žal.

Slovenija še do konca tega leta predseduje Svetu EU-ja, kar naj bi med drugim prispevalo tudi k njeni prepoznavnosti. Ste v tem sicer kratkem razdobju zaznali kakšne premike, ki bi jih lahko pripisali tem prizadevanjem?
Mednarodno trženje pravic in prevodov v tuje jezike je tek na dolge proge. Sami se mi še nikoli ni zgodilo, da bi imela z nekim založnikom prvi sestanek in bi že v okviru tega enega samega snidenja prišlo do dogovora za izid prevoda določene knjige. Tovrstne priložnosti, kot je predsedovanje Svetu EU-ja, na dolgi rok pripomorejo k večji prepoznavnosti in pripomorejo, da se začnejo uredniki in založniki morda bolj zanimati za slovenske avtorje, slovensko literaturo in kulturo. Vsako gostovanje v tujini, vsaka objava v tujih medijih, vse šteje. Slovensko veleposlaništvo v Bruslju si je denimo zelo prizadevalo, da bo recimo prvega decembra tamkajšnji ugledni kulturni center Bozar gostil Draga Jančarja, ki bo sodeloval v pogovoru s Stefanom Hertmansom, enim najbolj znanih flamskih književnikov. Pogovor bo vodila Staša Pavlović, med drugim tudi prevajalka Hertmansovih del v slovenščino.

Obstaja ‒ morda sicer nenapisano ‒ pravilo, da se isti prevajalec angažira za prevode del določenega avtorja ali je ta odločitev popolnoma odvisna od založbe, pri kateri bo izšel prevod?
Seveda je idealno, da enega avtorja prevaja vedno isti prevajalec, a to ni vedno mogoče, enako je pri prevodih, ki jih izdajamo v slovenščini. Odločitev o prevajalcu je v celoti v domeni založnika. Mi lahko sicer priporočimo in izrazimo željo po določenem prevajalcu, zahtevati pa ga ne moremo. Glede tega mora obstajati tudi neko osnovno zaupanje med partnerji, torej zaupanje v to, da bodo založniki sami najbolje vedeli, katerega prevajalca angažirati. Prav tako tujim založnikom zaupam pri oblikovanju naslovnic, saj sami najbolje vedo, kaj deluje na njihovem trgu, sem jim pa vedno na voljo za mnenje in nasvet.

Prej ste omenili, da gre pri vašem delu tako rekoč za tek na dolge proge. Častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu se je sicer zaradi pandemije zamaknilo na leto 2023, a me zanima, ali se že in v tem primeru kako pripravljate nanj.
Beletrina že vse od nastanka pred 25 leti načrtno gradi na mednarodni prepoznavnosti in promociji svojih avtorjev, tako da se na častno gostovanje v Frankfurtu pravzaprav pripravljamo že leta. Treba je tudi vedeti, da pri Frankfurtu ne gre samo za sejem in za tisti en teden v oktobru, prav tako ne gre samo za nemške založbe. Zato pri Beletrini samega sejma ne vidimo kot začetek in konec, temveč ga dojemamo kot edinstveno priložnost za dvig prepoznavnosti slovenske literature in kulture na splošno. Sejem je odlična priložnost za vzpostavljanje dolgoročnih stikov, ki lahko nato privedejo do nadaljnjih prevodov naših avtorjev.

Ko govorimo o Frankfurtu 2023, imamo na eni strani program v letu gostovanja, ki je stvar stroke, JAK-a, frankfurtske komisije in obeh kuratorjev sejma. Na drugi strani pa je trženje knjižnih prevodov v tujino, s čimer se ukvarjam sama in kar je seveda stvar dolgoletnega dela. Zadnje čase se veliko govori o seznamu, za katerega moramo vedeti, da ni seznam avtorjev, ki bodo sodelovali v programu gostovanja, temveč neobvezujoč seznam priporočil za nemške urednike – skratka niti ne seznam knjig, ki se bodo prevedle v nemščino, saj se uredniki za prevode odločajo neodvisno na podlagi svojih programskih usmeritev. V povezavi s tem seznamom se veliko omenja tudi Beletrina, kar je absurdno predvsem zato, ker po eni strani Beletrina JAK-u predlogov za ta seznam ni posredovala, saj ne želi razlikovati med svojimi avtorji, po drugi strani pa se je na tem seznamu znašlo celo nekaj naših knjig, ki se v nemščino že prevajajo ali pa za njih potekajo dogovori.

Ljudje smo vsaj na začetku popolnega zaprtja javnega življenja marsikje po svetu najbrž res več posegali po knjigah. Kakšen je po vaših izkušnjah vpliv pandemije na založniško panogo?
Pandemija je po vsem svetu povečala prodajo knjig, po drugi strani pa se je prav področje prevodne literature nekoliko skrčilo. Številne založbe so precej zmanjšale svoj program, nekatere celo za polovico, ali se odločale za zamik datuma izida prevedenih knjig. Tudi zdaj so vsi precej bolj previdni glede izbire naslovov, ki jih dodajajo v svoj program. Ta krč se je začel nekoliko sproščati šele v zadnjih treh mesecih.

In kako bi ocenili status slovenske literature v tujini? Se dogajajo premiki v kakšni določeni smeri?
Menim, da v zadnjih letih slovenska literatura pridobiva prepoznavnost, da tuji založniki vedno bolje poznajo slovenske avtorje in da se povečuje interes za prevajanje slovenskih knjig. Uspeh prevoda določene knjige pa je lahko denimo v Nemčiji in Italiji zelo različen, da nekje morda sploh ne pride do prevoda, čeprav je ali doma ali v neki drugi državi ta knjiga zelo uspešna. Če prevod uspe v Nemčiji, v Italiji pa ne, to pove več o tamkajšnjem trgu kot o sami knjigi ali avtorju. Ob tem se moramo zavedati, da na odločitev tujih založnikov, ali bodo prevedli določen naslov, kljub subvencijam večinoma vpliva ocena njegovega prodajnega potenciala. Za prodajo slovenskih knjig na tuje trge je zato potreben veliko večji angažma, kot bi bil v primeru prodaje knjig, ki prihajajo iz bolj prepoznavnih okolij.

Kateri prevod slovenskega dela v zadnjih nekaj letih bi izpostavili kot eksotičen ali na kateri koli način posebej zanimiv?
Letos smo se dogovorili za armenski prevod dela Jugoslavija, moja dežela, ki bo že 20. prevod tega romana Gorana Vojnovića. To bo sploh prvi prevod kake Beletrinine knjige v ta jezik, nemara sploh prvi prevod slovenskega dela. Dejansko je mogoče to Vojnovićevo delo brati denimo v vse od arabščine do malajščine. Prav primer prevoda v armenščino dobro ponazarja, kako lahko pride do dogovora za prevod in kako dolgoročne se gradijo te zgodbe. Vsako leto se udeležimo vsaj sedmih ali osmih mednarodnih sejmov, konferenc, kongresov in podobnega. Ob tem se v čim večji meri poskušam udeleževati t. i. fellowship programov, strokovnih programov za založnike, ki običajno spremljajo posamezne knjižne sejme. Za najprestižnejšega med temi programi velja prav frankfurtski, v katerega sem bila sprejeta leta 2018. Udeležilo se nas ga je 16 urednikov in agentov z vsega sveta, med njimi tudi literarna agentka iz Armenije. Seveda smo udeleženci po zaključku programa ostali v stiku in tako mi je letos spomladi sporočila, da je govorila z izvrstno mlado založbo Edge in da se ta zanima za Vojnovića. Stopila sem v stik z založbo, kjer so že vedeli, da gre za enega naših najbolj prevajanih avtorjev. Vendar jih je sama knjiga zanimala tudi iz drugih razlogov. Zaradi nedavnih napetosti s sosednjim Azerbajdžanom so jih namreč zanimale teme podobnih konfliktov.

Kateri prevodi v tuje jezike so vas posebej razveselili v zadnjih letih?
Še zmeraj največ prevodov naših knjig izide v državah nekdanje Jugoslavije, takoj za njimi pa je nemški govorni prostor. Med izdajami, ki so pred kratkim izšle v tujini, me je glede na to, da pretežno delam z romani in zbirkami kratkih zgodb, to jesen še posebej razveselil izid prevoda grafičnega romana Balkanalije Samire Kentrić pri berlinski založbi Jacoby & Stuart. Letos je izšel tudi prvi prevod romana Draga Jančarja To noč sem jo videl v litovščini, prihodnje leto pa bo ta roman prvič preveden tudi v danščino. Spomladi bo pri italijanski založbi La nave di Teseo izšel Jančarjev roman In ljubezen tudi, pri isti založbi izhajajo tudi Prišleki Lojzeta Kovačiča. Prvi dve knjigi Prišlekov sta tudi že izšli v angleščini pri Archipelago Books, tretja pa je v pripravi. Prej sem že omenila Jugoslavijo, mojo deželo, ki bo prevedena že v 20. jezik, lani je za poljsko izdajo Goran Vojnović kot prvi Slovenec prejel prestižno nagrado angelus.