Najdba pod Muzejskim trgom v Celju je izjemnega pomena, saj lahko v Evropi takšne preštejemo na prste ene roke.

Prav zaradi tega gre za eno od ključnih arheoloških najdb na slovenskih tleh v zadnjem obdobju. Kar zadeva evropski prostor, so se tako dobro stenske freske in situ ohranile samo na nekaj lokacijah, pojasni Jure Krajšek iz Pokrajinskega muzeja Celje. Podobne primere imamo v kraju Avenches (rimskem Aventicumu) na zahodu Švice, Narbonne v Franciji in pa seveda v Pompejih in Herkulaneju v Italiji. "Kaj se najde še v Rimu. Ampak to pomeni, da smo med top petimi lokacijami na svetu, ki lahko ponudijo tako ohranjene kontekste," pove.

Poslikave med redke najdbe uvršča predvsem dejstvo, da gre za freske, ki so do 1,3 m visoko ohranjene na steni, se pravi in situ. Poleg številnih fragmentov fresk iz višjega dela stene, ki je bila porušena, se je ohranil tudi strop s poslikavo, ki je dragocenost posebne vrste. A k temu se vrnemo nekoliko pozneje.

Med starimi tradicijami in novim načinom življenja
Gre za zelo redko kombinacijo, ko se je ohranilo tako veliko stenske poslikave, da je mogoče rekonstruirati ambient, ki je bil takrat v takšnih hišah običajen, pojasni Krajšek. "Pred nami je dokaz, ki pripoveduje o tem, kakšna je bila bivalna kultura v tistem času, ekonomski standard in pa tudi neke vrste dokaz o tem, kako močna oziroma hitra je bila romanizacija v tem delu Norika, kjer se na eni strani še oklepajo svojih tradicij, po drugi strani pa sprejmejo rimski način življenja." Ker je večino fragmentov stenske poslikave torej nemogoče obdelati v enem letu, so začeli s stropnimi freskami, ker jih je bilo najlaže vsebinsko identificirati in jih je zato na podlagi motivov laže sestavljali. Javnosti želijo po eni strani čim prej predstaviti neke rezultate, saj je zaradi najdbe Muzejski trg zaprt dlje časa, kot je bilo predvideno. Strop je zaradi specifičnih motivov in drugače izvedenega podometa bolj prepoznaven in tudi precej manj obsežen, zato smo se odločili, da se mu najprej posvetimo, pove Krajšek. Stropni del poslikave so prevzeli kolegi na Restavratorskem centru ZVKDS, celjska restavratorska ekipa pa je zaposlena s freskami v razstavišču, ki so se ohranile in situ.

Iz konca 1. stoletja n. št.
Običajno so segale v takšnih prostorih v rimskih hišah stene vsaj 3 ali pa celo 3,5 metra v višino, kar pomeni, da je velik del poslikav vseeno izgubljen in otežuje predstavo, kakšna je bila celota in kako torej v ikonografskem smislu freske primerjati s preostalim znanim sočasnim slikarstvom. Motivika je na neki način klasična, na neki način pa tudi izstopa, pove arheolog. Tukaj so v rimskem slikarstvu razširjene podobe ptic, girland, papig in mask. Gre torej za dokaj razširjeno rimsko poslikavo, pove. Tudi časovno so umeščeni v zadnji del 1. stoletja, točneje med leto 80 in 100 n. št. Torej v čas tik po uničenju Pompejev oziroma to pomeni, da so zadnje poslikave v Pompejih približno istočasne tem. Gre za isti stil in podobno motiviko, pravi.

S papirusa na strop
Nekolikšna posebnost je prav stropna poslikava, saj se na njej pojavljajo motivi, ki jih lahko povezujemo z Ovidovo pesnitvijo Metamorfoze. Te so bile tudi v Pompejih razmeroma priljubljena vsebina poslikav. Epska pesnitev rimskega pesnika, v kateri je na začetku 1. stoletja v nekaj več kot 12.000 verzih opisal tiste zgodbe antične mitologije, ki pripovedujejo o transformaciji, je bila že kmalu po objavi pogost navdih upodobitvam (zgodbe so bile pozneje znova priljubljene v renesančni in baročni umetnosti, saj je umetnikom trenutek metamorfoze predstavljal poseben izziv). Na celjskem stropu sta po Krajškovih besedah upodobljeni vsaj dve od teh zgodb, tretje pa še niso uspeli povsem identificirati, saj gre za nekoliko drugačne upodobitve, kot jih poznajo.

O tem, kako je nastala Panova piščal
Razpoznavni zgodbi sta tista o nimfi Siringi (Syrinx) oziroma o nastanku Panove piščali. Pripoveduje torej o tem, kako Pan lovi nimfo Siringo (Syrinx), ta pa v strahu, da bi jo lahko posilil, zaprosi za pomoč in njene sestre jo spremenijo v trsje. Ko Pan razočaran izdihne zrak, s sapo iz trsja sproži zvok, ki ga prevzame, zato si iz trsja izreže piščal, ki je odtlej njegov atribut in ves čas z njim. Na drugi upodobitvi je videti imamo satira in menado.

Najbolj zagoneten je osrednji motiv, pojasnjuje Krajšek, saj gre za upodobitev moške in ženske figure na kvadrigi, kar je samo po sebi redka upodobitev. Med božanstvi ta kombinacija ni pogosta oziroma je med znane zgodbe za zdaj še ne morejo umestiti. "Lahko bi šlo za prigodo o nekem heroju, a moramo še kaj sestaviti, da nam bo morda dodatno razjasnilo upodobitev." Prav zaradi redkosti tovrstnih najdb se strokovnjaki pri nas s tako kompleksno slikarijo prvič srečujejo.

Spet smo pri že omenjeni hitri romanizaciji, spomni. "V vsakem primeru gre za poznavanje bolj ali manj sodobne literature. Zgodbe si da lastnik hiše naslikati na stene in strop najpomembnejših prostorov v hiši. Torej vemo, da so tudi tukaj brali v tem času literaturo, poznali te stvari. Tako da je tudi s tega stališča zelo pomemben spomenik, ki predstavlja Celejo kot malo drugačno naselbino med rimskimi mesti na našem prostoru."

V tem hipu je še prezgodaj ugibati, za delo kakšne oziroma kje locirane delavnice bi lahko šlo. V Celeji imamo tudi na drugih lokacijah odlične freske, čeprav so ohranjene le v fragmentih. "Najlepšo stensko poslikavo, najlepše motive imamo iz Celeje. Boginja Flora, odkrita na Savinovi ulici, in rački v trsju na lokaciji 'Turška mačka', ki pa spada v malo mlajše obdobje. V zadnjih letih smo dobili toliko tega gradiva in glede na to, da se v Sloveniji s tem nihče ni tako intenzivno ukvarjal, bo treba še malo razmišljati, od kod je prišel mojster. Glede na čas je zelo verjetno , da je znanje prišlo iz Italije. Ali je bila delavnica lokalna ali ne, pa je pa vprašanje. Kar se kamnoseštva tiče, imamo v Celeji krasno delavnico. Morda bi lahko tudi stenske slikarije izdelovali tam."

"Palača" premožne družine
Prav tako ni podatkov o samih lastnikih stavbe, kar je povsem običajno, saj so tudi v primeru Pompejev ti izredno redki, zato so hiše v večini primerov anonimne in poimenovane po poslikavah oziroma najdenih predmetih. Redkokdaj in šele v zadnjem času se hiše povezuje z imeni lastnikov, in še to, kadar so celotne hiše skopane z inventarjem itd.
Nedvomno pa je najden dom v Celeji pripadal premožni družini. "V tem delu mesta imamo povsod take hiše, domuse, prave mestne palače oz. villae urbanae. Gre za zasebno hišo premožnejše družine, ki si je postavila 'palačo' v mestu. Pravo domovanje je imela verjetno na podeželju, kjer so imeli svoje posesti. Hiša v mestu kaže tudi njihov status, bogastvo in položaj, ki so si ga izborili ali pa ga imeli. V boljšem delu mesta tako velika hiša vse pove," razlaga Krajšek.

Odkrit le manjši del kompleksa
Pred nekaj leti so prvič prišli do dimenzij, ki modularno delijo celotno mesto. "Modul, ki smo ga prepoznali na Glavnem trgu v grobem ustreza situaciji. Modul je približno 30 x 30 metrov (29,6 x 29,6 m), kar je 100 krat 100 rimskih čevljev. Gradbene parcele so razdeljene znotraj četrti med večjimi cestami na 4 x 3, se pravi 4 krat po 100 čevljev na sever-jug in potem 3 krat po 100 čevljev na vzhod-zahod. Celotno cestno omrežje še ni povsem jasno, tako da se še malo lovimo. Če se pogovarjamo o modulu 100 x 100 čevljev, imamo tam približno 900 kvadratnih metrov hiše, mi smo je pa raziskali nekaj več kot 100 kvadratov. Torej se pogovarjamo o tako majhnem delu hiše, da težko kaj več povemo."

Na območju vile so našli tudi odlomke keramičnega posodja, drobne železne in bronaste predmete (npr. žeblji, deli nakita itd.), številni pa so bili tudi novci. Časovna umestitev je nekoliko zapletena, pove Krajšek. "Poslikave so iz 1. stoletja, hiša pa je bila v uporabi vsaj še 300 let. Vmes so se stvari popravljale, predelovale, prenavljale. V 3. in 4. stoletju pa se zdi, da je del hiše spremenil namembnost. V tem delu so zgradili ogromne prostore, opremljene s centralnim ogrevanjem. Mogoče gre za kopalniški del zelo velike hiše ali pa celo za manjše javne terme. Težko je reči, ker imamo trenutno pred nami zelo majhen del. Ko bodo raziskave končane, bomo morali vse skupaj povezati, dobiti še kak dodaten podatek, ki bi olajšal identifikacijo."

Stavba je bila v uporabi vsaj do sredine 4. stoletja, zatem pa je verjetno delila podobno usodo kot celotna Celeja ob prihodu neke druge dobe. "Mesto skozi 4. stoletje še cveti, prav tako na začetku 5. stoletja, glede na to, da imamo v tem času tukaj še škofijo (Celeja ima največjo cerkev v Noriku), od sredine 5. stoletja se pa situacija hudo spremeni. Tudi vpadi barbarskih plemen močno spremenijo socialno in ekonomsko podobo mest, začnejo se manjšati. Opuščajo dele mesta, niso jih sposobni niti vzdrževati niti obnavljati. Verjetno ni več znanja niti denarja za tako drago arhitekturo. Celeja se potem zmanjša na raven neke manjše naselbine, ki doživi prihod Slovanov, ki pa ohranijo ime mesta. Neka izmenjava je torej morala obstajati, vendar je bilo takrat mesto že v zelo majhnem obsegu."

Prioriteta je ohranitev tega izjemnega spomenika
Ministrstvo za kulturo je kompleks rimske vile z dobro ohranjeno poslikavo priznalo kot najdbo izjemnega pomena, da bi tudi na ta način zagotovili ohranitev tako pomembne najdbe. Prav tako pa je ministrstvo zagotovilo sredstva za konserviranje in restavriranje fresk in zidov. Predstavitev javnosti je predvidena za drugi leto, vendar o točnejšem datumu ne želijo govoriti, saj je na prvem mestu zagotovitev ustreznih pogojev za ohranitev poslikave, kar pa zahteva svoj čas. "Trenutno zaključujemo gradbena dela. Imamo ogromno problemov, ker smo s tem, da smo odprli prehode, posegli v sosednjo stavbo, se pravi Staro grofijo, ki ima fasado na stebrih oziroma arkadno dvorišče, in je treba zelo previdno kopati in obenem tudi že utrjevati. Ne smemo povzročati vibracij, zato poteka delo dosti počasneje, kot smo si prvotno zastavili," pojasni Krajšek.

Medtem delajo naprej in restavrirajo. In tu se pojavi drug problem. Pri restavriranju namreč uporabljajo naravne materiale, kakršne so uporabljali v rimskem času, kar pomeni, da se suši, kot se suš, procesa ni mogoče pospešiti. Prav tako so vzeli vzorce, da bi preverili, kaj se s freskami dogaja, saj sušenje navsezadnje pušča določene posledice tudi pri poslikavah. Odprtje bo torej vezano tudi na potek samega restavriranja in konserviranja fresk, saj je to ob spomeniku, ki je uspel preživeti dve tisočletji, vendarle prioriteta.

"To nam je glavno vodilo, da se stvari ohranijo, se obdržijo v najboljšem možnem stanju, temu bomo prilagodili tudi odprtja. Ne moremo nič na silo in zato tudi nočemo določati datumov, ker ne vemo, kako hitro bodo zidovi in freske pripravljene za obisk." Zagotovitev stabilnega stanja je nujno, poudarja. Ob prihodu obiskovalcev se začnejo spreminjati okoliščine, npr. vlaga, in če takrat freska ni v stabilnem stanju, lahko pride do hujših poškodb. Cel projekt bo zato prilagojen temu, čemur je bila prvotno namenjena zaščita ‒ da se torej freske v čim boljšem stanju ohranijo za naše zanamce.