22-letni Gustav Bruunsgaard je na najdbo naletel južno od kraja Aarhus, kjer je z detektorjem kovin in lopato preiskoval teren, kjer je nekoč ležala vikinška naselbina. Strokovnjaki ocenjujejo, da so zapestnice izdelali okoli leta 800 in spadajo torej v zgodnjo dobo Vikingov. Najdba potrjuje pomen Aarhusa kot pomembnega središča v tistem času.

Ena od zapestnic (s kolobarjem) ustreza tipu, ki je izviral iz vikinških naselbin na območjih, ki spadajo danes pod Rusijo in Ukrajino, od koder je slog ornamentike zaokrožil po širšem nordijskem območju. Tri zapestnice v obliki traku so južnoskandinavskega tipa, ki je navdihnil zapestnice na Irskem. Medtem ko so tri zapestnice brez ornamentike redka najdba, poznane pa so iz skandinavskega in angleškega prostora.

Vikingi z razvejano mrežo povezav
Zapestnice naj bi bile izdelane v južni Skandinaviji, verjetno na Danskem. Značilnosti nakita kažejo, kako razvejane so bile povezave Vikingov, po katerih so uvažali srebro za izdelavo nakita, in od koder so v Danski prostor prihajali slogovni navdihi. Območje je bilo povezano tako s prostorom današnje Rusije in Ukrajine kot Britanskim otočjem.

Celoten zaklad je težek več kot pol kilograma, posamezni kosi pa približno enako težki, zaradi česar domnevajo, da bi jih lahko uporabljali tudi kot valuto, saj je bila vrednost posameznih zapestnic zlahka prepoznavna. Srebro je bilo pri Vikingih izredno cenjena surovina, ki je služila za plačilo in tudi znak lastnikove finančne sposobnosti. "Zaklad kmetije Elsted je fantastično zanimiva najdba iz vikinške dobe, ki povezuje Aarhus z Rusijo in Ukrajino na vzhodu ter Britanskim otočjem na zahodu. Najdba poudarja, kako je bil Aarhus osrednje središče vikinškega sveta, ki je segal vse od severnega Atlantika do Azije," pravi zgodovinar Kasper H. Andersen iz Muzeja Moesgaard.

Najbolj znan eksponat muzeja Muzej Moesgaard je sicer Mož iz Grauballa, izjemno dobro ohranjenega naravno mumificiranega telesa železnodobnega moškega, ki so ga leta 1952 odkrili v vasi Grauballe na Jutlandiji. Živel je v 3. stoletju pr. n. št., glede na znake ran, pa so mu verjetno prerezali vrat (najverjetneje je šlo za razširjen postopek žrtvovanja). Njegovo truplo je bilo potem odvrženo v močvirje, ki je telo umrlega ohranilo več kot dve tisočletji.