Piše se leto 1582. Raka na Dolenjskem …

Vikar Andrej Recelj sedi za mizo s peresom v roki tako kot že nešteto večerov. Zadal si je posebno nalogo. Da bi ljudje, ki so najemniki vinogradov, razumeli, kakšne so naloge v vinogradu in katerih predpisov naj se držijo, je sklenil iz nemščine prevesti gorski zakonik, ki so ga leta 1543 izdali na Štajerskem. Z vso vnemo se trudi poiskati slovenske, domače besede, ki jih uporabljajo ljudje, ki jih vsak dan srečuje.

Tako so nastale Gorske bukve, najstarejši ohranjeni pravni dokument v slovenskem jeziku, ki bodo kot zbirka predpisov urejale delo in odnose v vinogradih kar tristo let.

Vinogradniki osebno svobodni
Pas vinogradniškega zemljišča, ki se je spuščal s slemena hriba v dolino, se je imenoval "gora". Še danes marsikje pravijo, da grejo v goro, gorco, namesto, "grem v vinograd". Taka zemljišča so bila spremljajoči pojav obnove vinogradništva v 11. stoletju, nastala pa so tudi zaradi pomanjkanja vina, ki ga je povzročila turška zasedba velikega dela Ogrske v 16. stoletju. Turki namreč niso dovolili pridelave vina.

Za vzgojo trte so bile primerne skalnate površine in strmine, ki bi jih sicer popasla le drobnica, grozdje pa bi ob sončnem vplivu lahko dobro obrodilo.

Gorskopravna zemljišča so gospodje dali zainteresiranim v najem za zasaditev trt. Najemnina se je imenovala gornina. Dajali so jo v moštu, vinu ali denarju, kar pa so imeli zemljiški gospodje najraje, ker vino ni bilo dobro skladiščeno in je kmalu postalo kislo.

Vinogradniške oziroma gorske skupnosti so imele svojo samoupravo. Posestniki so bili sogorniki, mejaši, ki so bili na vinskih goricah del osebno svobodne skupnosti vinogradnikov, četudi so bili sicer v podložnem razmerju na preostalih zemljiščih. Nedvomno so bile te skupnosti nekaj nenavadnega v sicer jasno razdeljeni srednjeveški družbi.

Zakaj so Gorske bukve nastale v teh krajih?
Vinsko trto so tu gojili že stari Rimljani, ki so imeli v bližini svojo večjo postojanko Neviodonum. Pozneje so bili ti kraji cerkveno podrejeni Stični, zemljiško pa Kostanjevici – cistercijanskima samostanoma, ki sta bila zelo zaslužna za razvoj sadjarstva in vinogradništva.
Vinogradništvo je postalo dominantna gospodarska dejavnost, saj naj bi se tu nahajali najrodovitnejši vinogradi na Dolenjskem. Zato ni tako čudno, da so Gorske bukve nastale prav v tem predelu, pravi zgodovinar dr. Stane Granda in doda: "Recelj gorskega prava ni prevedel zaradi ljubezni do slovenskega jezika, ampak zaradi praktičnih potreb tamkajšnjih ljudi. Bil je namreč tudi sam vinogradnik in gorski gospod."

Na Raki je služboval približno 20 let, med letoma 1580 in 1600. Kot pravi zgodovinar dr. Boris Golec, je bil najverjetneje cistercijan in po priimku sodeč doma iz Dolenjske, najverjetneje iz okolice Krškega.

Jezik Gorskih bukev
Na Inštitutu Frana Ramovša ZRC-ja SAZU-ja so Gorske bukve prevedli v sodobni jezik, da so lažje dostopne širšemu občinstvu. Delo je začel dr. Kozma Ahačič in končala dr. Alenka Jelovšek. Ker je to delo nastalo v času protestantizma in je pred Recljevim prevodom nastalo kar petintrideset protestantskih knjižnih izdaj, so želeli ugotoviti, v kolikšni meri se jezik, nastal v katoliškem okolju, razlikuje od jezika, ki so ga uporabljali slovenski protestantje. Kot pravi Kozma Ahačič, je povsem verjetno, da je Recelj protestantske knjige poznal, kako natančno pa jih je upošteval, pa zgolj na podlagi prepisa težko rečemo.

A vendar gre za besedilo, ki je izjemno pomembno za oblikovanje vtisa o javni rabi slovenskega jezika v 16. stoletja. Niso ga uporabljali samo kmetje, duhovniki in meščani, ampak tudi nižji plemiči, ki so morali na svojih posestvih soditi v različnih primerih in so jih podložniki zato seveda morali razumeti.

Ohranjeno besedilo je prepis Recljevega prevoda
V Arhivu RS hranijo rokopis Gorskih bukev, ki je prepis Recljevega prevoda. V Deželni muzej za Kranjsko je prišel iz zbirke barona Erberga iz Dola pri Ljubljani, ki je imel v prvi polovici 19. stoletja v svoji knjižnici največjo zakladnico takih zakladov. Kako je prišel tja, pa ni znano.
Rokopis ne vsebuje nobenega datuma, podpisa, tako da edino, s čimer lahko določimo njegovo starost, je datiranje vodnega znaka – papirničarjevega blagovnega znamenja. Dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC-ja SAZU-ja je preučeval vodni znak Gorskih bukev – dvoglavega heraldičnega orla s črko G na ščitku, ki pa je bil najbolj podoben nekaterim s konca 16. stoletja in so nastali v južnonemškem oziroma avstrijskem prostoru. Ugotovil pa je tudi, da so listi z besedilom Gorskih bukev bolj obrabljeni in potemneli, kar je bilo posledica pogoste rabe.

Za neupoštevanja gorskega prava denarna in tudi telesna kazen
Obdelovanje vinogradov je zahtevalo sodelovanje vinogradnikov, pa naj gre za skrb za poti, obdelovanje, trgatev ali prodajo. Odnose med gorskopravnimi vinogradniki je urejalo gorsko pravo, zapisano v Gorskih bukvah. Spoštovanje njegovih določil so spremljali na gorskih skupščinah, kjer so se zbrali vsi najemniki pod vodstvom gorskega sodnika in predstavnika gorskega gospoda, lastnika vinske gorice.

Gorske zakone so tisti čas poznale skoraj vse vinogradniške pokrajine srednje Evrope in tudi v naših vinskih goricah je tistim, ki se ga niso držali, trda predla. Pravila, zapisana v Gorskih bukvah, so bila namreč za vse vinogradnike sveta, veljala pa so vse do leta 1848 oziroma do odprave fevdalizma.

^{Tatjana Markošek je urednica oddaj in scenaristka v Uredništvu izobraževalnih oddaj, TV SLO}