Ste vedeli, da je bil med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije najmočnejši idrijski potres leta 1511? Da se je Ivan Tavčar, čeprav si je vse življenje želel postati gospod, v zrelih letih najraje vračal v domačo Poljansko dolino? Da so ženske splošno volilno pravico dobile po drugi svetovni vojni? Da je Luiza Pesjakova s svojim literarnim slogom v slovensko književnost vnesla nekaj novega in posebnega? Ter da bi po nekaterih načrtih na Triglav peljala tudi železniška proga?

Dokumentarno-izobraževalna serija (Ne)znana poglavja slovenske zgodovine v novih delih vabi na zanimivo in vznemirljivo raziskovanje slovenske zgodovine. Scenaristka serije je dolgoletna novinarka Televizije Slovenija in zgodovinarka Tatjana Markošek. Kot profesorica zgodovine je vedno najraje ustvarjala zgodovinske oddaje, saj ji je bil vselej izziv, kako na prvi pogled morda suhoparne dogodke predstaviti čim bolj zanimivo. Zato jih, če se le da, predstavi v obliki zgodb.

Več pa v pogovoru s Tatjano Markošek!

Nastalo je 19 delov serije (Ne)znana poglavja zgodovine. Vsaka serija je svoja zgodba … Katero manj znano dejstvo, na katerega ste naleteli med raziskovanjem za oddajo, vam je najbolj ostalo v spominu?
Izpostavila bi tri zanimive primere oddaj: Barbaro Celjsko, ki je bila šeststo let prikazana kot negativna in brezobzirna figura, ki je varala svojega moža, se ukvarjala z alkimijo in magijo. Naše snemanje leta 2019 je sovpadalo z razkritjem slovaške zgodovinarke, ki je na podlagi preučevanih dokumentov odkrila, da je bila taka podoba plod negativnega pisanja nasprotnikov celjskih grofov ter se ji je toliko let godila krivica. To je bilo res zanimivo odkritje. Omenila bi še oddaji Čebelarska pravda in Gorske bukve, ki sta sicer predstavljali lokalni temi, ampak zelo pomembni za cel slovenski prostor. Čebelarska pravda, ko so se pogumni čebelarji iz Litije uprli kapitalu, ki je pred več kot stotimi leti uničeval naravo in na sodišču zmagali. To je bila prva uspešna taka pravda pri nas. Gorske bukve pa so bile zakonik, ki je določal red v vinogradih in ga je iz nemškega jezika leta 1582 v slovenski jezik prevedel župnik z Rake na Dolenjskem. To je najstarejše ohranjeno zakonsko besedilo v slovenskem jeziku in eno najstarejših slovenskih besedil s posvetno vsebino sploh. To so trije taki primeri, ki so bili res dokaj neznani v slovenskem prostoru.

Izbirate teme, ki so zanimive, vznemirljive in tudi aktualne. Kako se lotite tem, da v njih izbrskate tista manj znana, a izredno zanimiva poglavja?
Na nekatere teme naletim pri pogovorih z zgodovinarji, nekatere pa čisto po naključju. Včasih me k izbiri teme nagovori aktualno dogajanje – pandemija, potresi, lansko odlično volilno leto, za prihodnje leto, na primer, bi zaradi velikih uspehov slovenskih kolesarjev in posledične priljubljenosti tega športa med ljudmi rada pripravila oddajo o zgodovini kolesarstva pri nas. Pri vsaki temi pa potem raziščem, kakšno gradivo obstaja, katere zanimive lokacije bi lahko prikazali, katere najbolj zanimive podrobnosti bi lahko izpostavili.

Tokratno sezono ste se ukvarjali s potresi, z volitvami, Ivanom Tavčarjem, Luizo Pesjakovo in tudi našim očakom - Triglavom. Kakšna je bila izkušnja brskanja po drznih načrtih za modernizacijo Triglava? Naleteli ste na nekaj kar neverjetnih.
Že konec 19. stoletja je nastala ideja o železniški povezavi do vrha Triglava. V začetku 20. stoletja so po nekaterih alpskih deželah to idejo tudi uresničili. Pri nas pa so bili načrti tudi že izdelani, a je zaradi razpada Avstro—Ogrske projekt propadel. Po drugi svetovni vojni pa so v novi republiki Jugoslaviji začeli razmišljati o tem, da bi združili znanstvena raziskovanja in turizem v triglavskem pogorju. In tako je nastala ideja o observatoriju na vrhu Triglava. V šestdesetih letih pa je zorela še želja po velikem smučarskem središču in smučiščih pod Triglavom.

Razlogi za neizgradnjo železnice, observatorija in smučišča so v eni točki skupni – finančna (ne)izvedljivost projekta. Pri izgraditvi observatorija se je pojavil nov razlog – javnost je bila nad nasiljem nad »sveto goro« Slovencev ogorčena. Pri smučišču pa je pomembno vlogo odigrala porajajoča se naravovarstvena zavest. Varstvo narave je na srečo tudi zaradi pomanjkanja denarja zmagalo.

Snemanje na dveh tisočakih verjetno ni nekaj, s čemer se vaša ekipa srečuje redno.
Seveda je šla na pot ekipa v ožji sestavi, kot je navada za dokumentarne filme. Poleg hoje in naporov pri vzpenjanju smo seveda na poti še snemali. Čisto drugače je, če greš v hribe zasebno, uživat gorski zrak in mir, to pa je vendarle bila službena pot in imaš kar naprej skrbi, kje se ustaviti, kako posneti, nositi tehnično opremo in nahrbtnik z oblačili in planinsko opremo za dva dneva… Vse skupaj je bilo zelo naporno, to najbolj ve voditelj oddaje, Peter Mikša, sicer zgodovinar in gornik, a lepo doživetje. Tokrat smo bili zbrani skupaj res taki, ki imamo radi hribe.

Ste vsi, ki ste sodelovali pri snemanju, vrh Triglava obiskali že prej?
Nekateri že, snemalec in tonski snemalec pa sta bila prvič. Je bila pa to za nas vse prav posebna izkušnja, ker smo premagali napore in ujeli lepo vreme, kar je za visokogorje kar težko in na koncu dobili krasne posnetke, za kar sva z režiserjem Aljažem Bastičem res vesela in hvaležna. Lepa in posebna izkušnja. Ponosna sem na vse nas, da smo naredili to, kar smo.

Če bi vi odločali, katero idejo modernizacije Triglava, bi udejanjili?
Ko smo bili letos na počitnicah z družino v Švici, sem videla, kaj naredi modernizacija visokogorja. Milijoni turistov, ki se zgrinjajo pod štiritisočake. Res je, da na tak način gore približaš ljudem, a da bi prišel masovni turizem v naše Alpe, si ne predstavljam. Je kar bolje tako, da se je treba za pot v gore potruditi in vložiti napor in na vrhovih uživati v tišini. Pod Triglavom si nikakor ne bi želela ne železnic in ne vzpenjač in ne mondenih hotelskih središč. Varstvo narave ima po moje prednost pred modernizacijo.

(Ne)znana poglavja zgodovine: Tresla se je zemlja
scenaristka Tatjana Markošek, režiser Božo Grlj
Sreda, 8. 11., ob 17.15 na TV SLO 1
Slovenija leži na precej nemirnih tleh, o čemer pričajo številni potresi, ki so v preteklosti stresali naše ozemlje. Od začetka 16. stoletja do danes je bilo na naših tleh približno petdeset potresov, ki so dosegli intenziteto najmanj VII. stopnje po evropski potresni lestvici.

Daleč najhujši potres v naši okolici je bil tako imenovani veliki koroški potres s središčem pri Beljaku. Med potresi z žariščem na tleh današnje Slovenije pa je bil najmočnejši idrijski potres leta 1511, ki je ponekod dosegal X. stopnjo.

Eden od izzivov znanosti je, kako napovedovati potrese. Je to sploh mogoče? Čeprav potresov še ne znamo napovedovati, lahko tudi na podlagi preučevanja potresov v bližnji in daljni zgodovini predvidevamo, kakšni potresi se bodo zgodili.

O največjih potresih na Slovenskem bomo govorili s seizmologinjo Ino Cecič, zgodovinarjema Dušanom Nečakom in Matevžem Koširjem, geografom Matijo Zornom, geologinjo Martino Peljhan in strokovnjakom za potresno gradnjo Matjažem Dolškom.

Zgodovinar Peter Mikša pa nas bo popeljal po krajih, ki so povezani z največjimi potresi v naši preteklosti.

(Ne)znana poglavja zgodovine: Ivan Tavčar
scenaristka Tatjana Markošek, režiserka Špela Kuclar
Sreda, 15. 11., ob 17.15 na TV SLO 1
Čeprav si je vse življenje želel postati gospod in ga je pot vodila celo na Dunaj, v beli Ljubljani pa je postal pomemben mož, se je v zrelih letih najraje vračal v kraje, ki so ga navdihovali, v domačo Poljansko dolino. Na eni strani ambiciozen in trd politik, uspešen odvetnik z nešteto dejavnostmi, družinski oče in mož, na drugi strani pa tenkočuten pisatelj, ki poveličuje domačo zemljo in kmečko življenje. Vendar po njegovem kmet ni samo kralj, kajti njegovo kraljestvo lahko postane majava dobrina, če povzroča napuh.

Ob 100. obletnici Tavčarjeve smrti bomo njegovo pestro življenje in literarno delovanje spoznavali z voditeljico prof. dr. Urško Perenič, kulturnim zgodovinarjem ddr. Igorjem Grdino, odvetnikom dr. Petrom Čeferinom, kustosinjo Biljano Ristič, igralko Mileno Zupančič in igralci KD dr. Ivan Tavčar, ki so uprizorili nekaj zanimivih odlomkov iz njegovih del.

(Ne)znana poglavja zgodovine: Ljudstvo se odloča
scenaristka Tatjana Markošek, režiser Božo Grlj
Sreda, 22. 11., ob 17.15 na TV SLO 1
Da lahko sodelujemo v izbiranju predstavnikov, ki nas bodo zastopali pri odločanju o pomembnih rečeh v državi, je naša pravica, marsikdo pa meni, da tudi dolžnost. Kako je volivec skozi zgodovino lahko oddal svoj glas, koliko je bil ta upoštevan in komu so dolga leta onemogočali volitve?

Prve volitve na Slovenskem so bile v revolucionarnem letu 1848, ko je imela volilno pravico peščica Slovencev, ki je lahko plačevala davke. Ženske so splošno volilno pravico dobile šele po 2. svetovni vojni. V zgodovini se je volilo na različne načine. Sprva so volivci javno povedali, koga volijo. Zaradi nepismenosti pa se je v zgodovini volilo tudi s kroglicami. Po drugi svetovni vojni so obstajale t. i. črne skrinjice, kamor so volivci, ki so glasovali za opozicijo, lahko vrgli "svoj glas".

O volitvah in zanimivih prigodah, povezanih z njimi, bodo govorili prof. dr. Božo Repe, dr. Irena Selišnik, dr. Bojan Balkovec in Franc Perko.

(Ne)znana poglavja zgodovine: Luiza Pesjakova
scenaristka Tatjana Markošek, režiserka Petra Hauc
Sreda, 29. 11., ob 17.15 na TV SLO 1
Ena najznamenitejših slik v Narodni galeriji v Ljubljani, kjer se ustavijo številni obiskovalci galerije, je delo slikarja Mihaela Stroja iz srede 19. stoletja, upodobitev Luize Pesjakove – dame v belem. Ta je izhajala iz pomembne in zelo premožne družine, se tudi bogato poročila, a zaradi propada moževega podjetja živela skromno in na koncu umrla v samoti. Njenega imena ne najdemo na nagrobniku njene družine.

A bila je veliko več kot le lepa mladenka v beli obleki. Ni pomembna le kot ženska, ki se je uveljavila v svetu, rezerviranem za moške, in njena literatura ni le trivialna ženska literatura, ampak je s svojim literarnim slogom v slovensko književnost vnesla nekaj novega in posebnega.

Po njenih sledeh se bomo sprehodili z največjo poznavalko dela in življenja Luize Pesjakove, prof. dr. Urško Perenič.

(Ne)znana poglavja zgodovine: Triglav, naš dom
scenaristka Tatjana Markošek, režiser Aljaž Bastič
Sreda, 6. 12., ob 17.15 na TV SLO 1
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati.

Kaj pa, če bi vstopili na vlak na primer v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval velik observatorij?

Za vse to so obstajali celo načrti ...

Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za "modernizacijo" Triglava.