V muzeju je vse nared za začetek posegov na kipu, znanem tudi kot Bandini Pietà ali Objokovanje nad mrtvim Kristusom, so sporočili iz človekoljubne skupine Prijatelji Firenc in neprofitne organizacije, ki nosi ime najprepoznavnejšega simbola italijanske renesanse, stolnice Opera di Santa Maria del Fiore. Prijatelji Firenc financirajo ta konservatorski projekt, ki ga je naročila omenjena organizacija, ki bedi nad firenškimi spomeniki. Obnovitveni posegi naj bi se po napovedih končali do začetka poletja prihodnjega leta.

Nezadovoljni umetnik poškodoval lastno stvaritev
Marmorna skulptura, ki se ji je Michelangelo posvečal med letoma 1547 in 1555, ko naj bi dopolnil že 80 let, prikazuje Jezusa Kristusa po spustu s križa. Božjega sina podpirajo Devica Marija, Marija Magdalena in ostareli Nikodem. Za upodobitev zadnjega se predvideva, da je umetnik tako v skulpturo vnesel svoj avtoportret. Znano je Michelangelovo razvpito uničenje delov skulpture, saj je bil nezadovoljen z napredkom njene izdelave in kakovostjo marmorja ter jo je nazadnje pustil nedokončano.

Skozi stoletja se je na umetnini nabirala umazanija, nanjo je s sveč kapljal vosek, podvržena je bila posegom, s katerimi so ji vstavili železne palice, da bi tako popravili zlome, je za The Art Newspaper povedala konservatorka Paola Rosa, ki bo vodila njeno obnovo. Konservatorji bodo delali na odru, nameščenem okoli podnožja te skoraj 230 centimetrov visoke skulpture.

"Restavriranje smo naredili za del izkušnje obiskovalcev," je povedal direktor stolniškega muzeja Timothy Verdon. Kot je še dodal, si bo javnost lahko ogledala izvajanje del in podrobno preučila zgodovino skulpture, na ogled pa bo tudi videoposnetek napredovanja obnovitvenih del.

Skulptura, izklesana iz slabega carrarskega marmorja
V prihodnjih dneh se bodo sprva lotili podrobne analize zlomov in preučili še druge vidike stanja umetnine. "Umazanija je prvo vprašanje. Kolikor lahko ocenimo, še nikoli ni bilo opravljeno globinsko čiščenje," je še dejal direktor muzeja. Odstranili bodo tudi madeže, ki jih je na skulpturi pustil vosek gorečih sveč. Lotili se bodo tudi razbarvanih sledi, ki so nastale zaradi odlitka v poznem 19. stoletju. Razbarvanje je do neke mere morda povezano s kakovostjo marmorja. Kot je povedal Verdon: "Michelangelovi drugi kipi so bili izklesani iz dobrega carrarskega marmorja, to pa je slab carrarski marmor." Po besedah glavne konservatorke Paole Rosa bodo izvedli izotopsko analizo, s katero bodo lahko natančno določili, iz katerega kamnoloma je prišel marmor.

Sorodna novica O kamnu, v katerega se je zaljubil sam Michelangelo, četudi nesrečno

Omenimo, da je Michelangelo sicer svoje najslavnejše kipe res izklesal iz carrarskega marmorja, vendar je imel marmor s toskanske gore Altissimo za dragocenejšega od tistega iz bližnjega mesta Carrara. Analize z gamažarki, ki so jih opravili v 90. letih preteklega stoletja, so pokazale, da so železne palice v skulpturi "v dobrem stanju in dobro nameščene", je še dodala Rosa.
Čeprav gre za nedokončano delo, ga Verdon opisuje kot mojstrovino. "Najprimernejša formulacija zanj bi bila tista iz 16. stoletja, ko se ga je še imenovalo neskončno delo," je še dodal.

Slikar in zgodovinar Giorgio Vasari je v 16. stoletju v svoji knjigi Življenje Michelangela pisal, kako je nekoč v poznih nočnih urah obiskal mojstrov rimski atelje in ga opazoval, kako se je mrzlično posvečal delu na skulpturi. Vasari se spominja pomanjkljivosti marmorja, ki je bil "trd in se je dleto pogosto iskrilo".

Za vselej enonoga Kristusova figura
Direktor muzeja Verdon je dejal, da je bil – tako kot Michelangelovih sodobnikov – njegov namen postaviti skulpturo v kapelo, kjer bo pokopan. Stala naj bi bodisi na oltarju ali v niši za njim, da bi jo ljudje, ki vstopajo v cerkev, takoj videli. Vendar ni le opustil te ideje, Kristusovi figuri tudi ni nikoli dodal leve noge. Verdon meni, da najverjetneje zato, da ne bi "porušil kompozicijske harmonije".

Michelangelo se je na koncu odločil poškodovano delo predati svojemu pomočniku, ki ga je obnovil in prodal. Skulptura je nato večkrat zamenjala lastnika in v letu 1674 končala v Firencah, kjer je skozi čas zamenjala več cerkva, preden so jo leta 1981 prenesli v tamkajšnji stolniški muzej. Danes je umeščena v središče razstavnega prostora, imenovanega Michelangelova tribuna, kjer stoji na podstavku, ki spominja na oltar, za kakršnega je bila najverjetneje prvotno mišljena, še piše The Art Newspaper.