"Ne morem si predstavljati, da nekdo živi v nekem okolju in ne upošteva osnovnih pravil. Na primer, da živi v neki državi in ne zna jezika. To ne gre," je v oddaji NaGlas! razmišljal Velikić, ki je rojen Beogradu, odraščal v Pulju, živel v Budimpešti in na Dunaju, kjer je bil tudi veleposlanik Srbije in Črne gore.

Preiskovalec je bil leta 2016 najbolj izposojana knjiga v mreži javnih knjižnic Srbije, prodali so tudi 50.000 izvodov te knjige, s katero si je Dragan Velikić že drugič prislužil najuglednejšo, Ninovo nagrado. Prvo je prejel za Rusko okno, ki je prav tako prevedeno v slovenščino. Pri nas lahko beremo tudi roman Bonavia, pri kateri mu je kot vir pomagal tudi Lado Leskovar. Romani Dragana Velikića so prevedeni v 15 evropskih jezikih, pa tudi v farsi in arabščino.
Dragan Velikić se je rodil leta 1953 v Beogradu. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu. V obdobju 1994–1999 je bil urednik založniške dejavnosti na Radiu B 92. Pisal je kolumne za NIN, Vreme, Danas, Reporter in Status pa tudi za številne avstrijske in nemške revije. V 80. letih je prijateljeval s številnimi slovenskimi pesniki in pisatelji. Eden najprepoznavnejših srbskih pisateljev pa si je ugled doma in v svetu pridobil tudi s svojim publicističnim delom – pravkar je v srbščini izšla zbirka njegovih kolumn z naslovom Bratstvo po madežu. V njej je tudi 12 kolumn, ki jih je napisal za portal Maribor – Evropska prestolnica kulture.

Gospod Velikić, v romanu Preiskovalec raziskujete spomine na svojo družino in v Pulj, kjer ste odraščali. Kako boleče je bilo to?
Ni bilo boleče. Človek se v nekem trenutku v življenju ozre na pot, ki jo je prehodil. Lahko bi celo rekel, da ni bilo samo zanimivo, temveč tudi neka nova izkušnja. Zato je ta knjiga drugačna od mojih drugih del.
Za Preiskovalca ste drugič prejeli najprestižnejšo, Ninovo nagrado. V Srbiji so prodali 50.000 izvodov te knjige. V čem so se ljudje prepoznali?
Mislim, da lahko res govorimo o nekem prepoznavanju. Pravi fenomen te knjige je, da je pritegnila tudi ne ravno strastne bralce, tiste, ki na leto preberejo eno, dve, tri knjige. Kar zgodilo se je, tega ni mogoče načrtovati.
So morda razlog selitve ne samo v Srbiji, temveč v vsej regiji?
Res je. To je 20. stoletje. Ukvarjam se s 50., 60., 70. leti prejšnjega stoletja, ki je bilo stoletje selitev. Po mojem mnenju je to ... Vse prejšnje civilizacije so poznale preseljevanje.
Kako se ljudje danes selijo v primerjavi z 90. leti, ko so odhajali z vlaki? Tudi sami ste tako potovali na Dunaj čez Budimpešto. Ali danes uporabljajo avtobuse, morda druga prevozna sredstva?
Vsa, tudi letala. V 90. letih, ko so za Srbijo veljale sankcije, ni bilo letalskih prevozov, zato je bila prava pustolovščina potovati na Zahod.

Kaj pa so ljudje pridobili s selitvami? Katera pravila v novih okoljih morajo sprejeti?
Po mojem mnenju je najpomembneje, da v novem okolju sprejmeš njegov kod. Če gre za urejeno družbo, in v tako se ljudje navadno selijo, sta pomembna jezik in komunikacija, pa tudi to, da lahko izražate svojo identiteto. To je preprosto ferplej. Ne morem si predstavljati, da nekdo živi v nekem okolju in ne upošteva osnovnih pravil. Na primer da živi v neki državi in ne zna jezika. To ne gre.
Veliko tistih, ki so zapustili svojo državo, je ob vrnitvi razočaranih. Nihče jih ne pogreša, življenje teče po ustaljenih tirnicah tudi brez njih.
Težava povratnikov je, da vrnitev ni mogoča. Ne gre za to, da pozneje, ko se vrnejo tja, kjer so živeli, spoznajo, da ta kraj ni več enak, temveč za to, da oni niso več taki, kakršni so bili. Ne moremo se vrniti v nekdanje življenje, to je glavni problem nezmožnosti vrnitve. Že Heraklit je rekel, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko.
Ne pišete samo romanov, ste tudi kolumnist. Dolgo ste pisali za številne avstrijske in nemške časopise, seveda tudi za beograjska Nin in Vreme. Zdaj pa ste izdali zbirko kolumn Bratstvo po madežu. Kaj to sploh pomeni?
V tej zbirki je 12 besedil, ki sem jih pisal za mariborski portal, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture leta 2012. Kaj pomeni bratstvo po madežu? Če govorim o državi, iz katere prihajam, o Srbiji, je nemogoče biti del oblasti in ne imeti madeža, dosjeja. Bratstvo po madežu pomeni, da imajo ljudje, ki sodelujejo pri oblasti, drug drugega v žepu. Človek, ki bi se rad šel politiko, pa nima madeža, dosjeja, nečesa mračnega, je nevaren in zato neuporaben. Če hočete biti del oblasti, morate imeti izsiljevalski potencial, aktivni, da lahko vi izsiljujete druge, ali pasivni, da imate madež in lahko drugi izsiljujejo vas.

Naslov ene izmed kolumn je SNS, Sramota Naroda Srbije. Je v Srbiji zdaj res slabše kot v Miloševićevih časih?
Struktura, ljudje so isti, razmere pa so slabše, ker Milošević ni imel podpore Evropske unije, sedanjo oblast naprednjakov pa Evropska unija zaradi določenih interesov podpira. In oblast bo naredila vse, da jih bo uresničila. Še nekaj je zelo pomembno: Srbija je leta 2018 veliko dlje od EU-ja, kot je bila v letih 2005, 2006 in 2007.

Nekaj vaših knjig je prevedenih v slovenščino. Tukaj imate veliko prijateljev. S kom ste v stiku?
Slovensko književno sceno zelo dobro poznam. Že od od konca 80. let, sem prijateljeval s Tomažem Šalamunom, Alešem Debeljakom, žal nobeden ni več živ, z Jašo Zlobcem, Zdravkom Dušo, Andrejem Blatnikom, Dragom Jančarjem, s katerim sem se udeležil številnih branj v Avstriji in Sloveniji, tudi v Nemčiji. Morda sem koga pozabil omeniti, naj mi oprostijo. Kot velik ljubitelj poezije berem pesmi, zlasti ko pišem. Slovensko literaturo, naj mi pripovedniki ne zamerijo, seveda poznam, a zame je posebno pomembna lirika.