Pod vplivom travm iz otroštva, postimpresionistov, simbolistov in vzdušja fin-de-siecla je razvil zelo oseben, dramatičen slikarski svet samote, melanholije, bolesti, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike.

Edvard Munch (1863-1944) je leta 1879 arhitekturo začel študirati v Oslu, od leta 1881 pa je študiral akt pri kiparju Middelthunu. Z državno štipendijo je od leta 1889 prebival v Parizu, pozneje je bil krajši čas v Nici. Od leta 1892 je kot svobodni umetnik ustvarjal v Berlinu, pozneje, po živčnem zlomu, pa se je vrnil na Norveško.

Munchov svet je bi svet samote, melanholije, bolesti, erotike, trpljenja in vizionarske fantastike. Podobno kot njegov rojak, dramatik Henrik Ibsen, je sovražil konvencionalno moralo, predsodke in malomeščansko hinavščino, najprimernejši jezik za izražanje sporočil o najpomembnejših vprašanjih življenja, ljubezni in smrti pa je našel v modernistični liniji.

Ukradeni (in najdeni) Krik
Ob svoji smrti je mestu Oslo zapustil okrog 1100 slik, 15.500 grafik, 4700 skic in šest skulptur, ki jih hranijo v Munchovem muzeju. Ta se je leta 2004 znašel na naslovnicah časopisov, ko so oboroženi roparji ukradli Munchovi deli Krik in Marija. Slika Krik, ena izmed štirih obstoječih različic, je nastala leta 1893 in velja za zgodnjo mojstrovino ekspresionizma. Norveška policija je sliki našla avgusta 2006.

Novi muzej vendarle bo
Muzej so po ropu temeljito prenovili in močno izboljšali varnost. Nato je mestni svet leta 2008 sprejel odločitev, da se Munchov muzej preseli v novo stavbo, ki naj bi jo zgradili zraven operne hiše in bi vrata odprla leta 2014. Vendar je leta 2011 nov mestni svet sklenil omenjeni načrt opustiti.

Maja letos pa so končno določili kraj, kjer bodo postavili muzej. Mestni svetniki so se strinjali, da bi sedanji Munchov muzej preselili v novo stavbo, ki bi jo postavili v soseski Bjorvika v središču mesta; za javnost naj bi ga odprli leta 2018.

Krik eno najbolj prepoznavnih slikarskih del sploh
Slika Krik, ena od štirih obstoječih različic, je nastala leta 1893 in velja za zgodnjo mojstrovino ekspresionizma in za eno najbolj prepoznavnih del iz zgodovine slikarstva sploh. Munch je z njo sledil cilju "proučevanja duše, torej proučevanja samega sebe". Umetnostni zgodovinarji jo štejejo med dela, ki imajo to lastnost, da gledalcu, ne glede na kulturne razlike, prinaša sporočilo, ki ga lahko brez težav prepozna. Nastanek Krika je umetnik sam opisal takole: "Z dvema prijateljema sem šel po ulici, ko je sonce ravno zahajalo. Ustavil sem se in se naslonil ob ograjo, nenadoma sem se počutil zelo utrujenega. Ognjeni in krvavi jeziki so se razstezali čez modrikastočrni fjord. Moja prijatelja sta šla naprej, jaz pa sem ostal zadaj, tresoč se od strahu. Slišal sem neznanski, neskočni krik narave."