Vitomil Zupan se je 18. januarja 1914 rodil v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo. Pred drugo svetovno vojno je veliko potoval, po začetku vojne pa se je takoj po ustanovitvi pridružil OF-u. Leta 1942 so ga Italijani deportirali v Čiginj in nato Gonars, leta 1943 se je, kot beremo v njegovem življenjepisu Interpretacije, rešil in se pridružil partizanskim enotam.

Med vojno je delal pri Radiu OF, po vojni pa je delo nadaljeval kot urednik v kulturnem programu Radia Slovenije. Leta 1947 je začel Zupan delovati kot svobodni pisatelj, a so ga dve leti pozneje na političnem procesu obsodili na deset let zapora. Izpuščen je bil leta 1954.

Osrednji del Zupanovega ustvarjanja zavzema trilogija romanov Menuet za kitaro - na petindvajset strelov (1975), Komedija človeškega tkiva (1980) in Levitan (1982). V njih je Zupan provokativno, z vpletanjem avtobiografskih podatkov in brez moralnih zavor pripovedoval o predvojnih, medvojnih in povojnih doživetjih, spolnih ter drugih avanturah. Osrednja tematika del je individualna nevezanost kot upor zoper družbene vrednote, pa tudi totalitarni dogmatizem.

Zupan je pisal tudi pesmi, med drugimi je znana njegova zbirka Polnočno vino (1973), po smrti pa so izšle tudi njegove Pesmi iz zapora (2006). Ključna Zupanova dela so bila prevedena v vse pomembnejše evropske jezike, za svoj literarni opus je leta 1984 prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 14. maja 1987.

V Mladinski knjigi ob 100-letnici Zupana za zbirko Album pripravljajo knjigo s kopico slikovnega gradiva in novih tekstov o njem in njegovem delu. Delo Vitomil Zupan: Važno je priti na grič bo izšlo 14. januarja. Dva dni pozneje bodo v Narodni in univerzitetni knjižnici o njem odprli tudi razstavo.

Mož, ki nam je klasike približal v našem jeziku
8. maja bo sto let, odkar se je prevajalec, jezikoslovec, bibliograf, publicist in urednik Janko Moder rodil v Dolu pri Ljubljani. V njegovem opusu - prevajal je iz 20 jezikov - je več kot 400 književnih prevodov in več kot 200 govorno izvedenih del.

V svoji bogati prevajalski karieri se je posvetil prevajanju del velikanov svetovne literature, kot so Mihail Aleksandrovič Šolohov, Anton Pavlovič Čehov, Denis Diderot, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Henrik Ibsen, William Cuthbert Faulkner, Heinrich von Kleist, Bertolt Brecht in Samuel Beckett. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi dvakrat Sovretovo nagrado, nagrado kralja Olafa za prevajanje iz norveščine in nagrado Martina Nijhoffa za prevajanje iz nizozemščine ter srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

Moder je sprva delal kot urednik in gimnazijski profesor, od leta 1944 pa kot dramaturg v ljubljanskem državnem gledališču. V petdesetih letih je bil prevajalec v svobodnem poklicu, v sedemdesetih pa predavatelj na akademiji za gledališče in urednik pri Cankarjevi založbi. Umrl je 20. oktobra 2006.

Na Društvu slovenskih pisateljev, ki ga je Moder pomagal ustanoviti, priznavajo, da za zdaj še nimajo kakšnih določenih načrtov, saj se bodo programu za prihodnje leto šele posvetili, vsekakor pa se bodo potrudili primerno počastiti 100-letnico prevajalčevega rojstva.

Od nje smo se učili o zorečih jagodah
Pisateljica in pedagoginja Branka Jurca (rojstni dan bi praznovala 24. maja) je mladost preživela v Mariboru, kjer je leta 1934 končala učiteljišče. Po koncu šolanja je nekaj let poučevala v v Slovenskih goricah, nato pa se je ob začetku druge svetovne vojne preselila v Ljubljano. Leta 1941 se je pridružila OF-u, za kar je dobila tudi partizansko spomenico. Pozneje so jo aretirali in deportirali v Gonars in nato v Ravensbrück.

Njena pripovedna dela segajo od črtice do romana in so raznolika v tematskem in slogovnem pogledu. Prva dela, novele in črtice, je objavljala že pred drugo svetovno vojno v Sodobnosti, po vojni pa je pisanje nadaljevala s kratkimi pripovedmi s fantastičnimi prvinami, avtobiografskimi refleksijami in moralno angažiranimi zgodbami z vojno tematiko.

Pozneje se je Jurca, ki je bila v šestdesetih tudi urednica revije Ciciban in nato še revije Otrok in družina, posvetila predvsem pisanju otroške in mladinske literature. V povestih in zgodbah je pokazala razumevanje do doživljajskega sveta otrok in predvsem sodobnih odraščajočih mladostnikov iz urbanih okolij.

Med njenimi deli za mladino so med najbolj priljubljenimi Uhač in njegova druščina, Vohljači in prepovedane skrivnosti, Anča Pomaranča ter Ko zorijo jagode. Za svoje delo je pisateljica, ki je umrla 6. marca 1999, v letih 1960 in 1966 dobila Levstikovo nagrado.

Največji slovenski satirik vseh časov
Frane Milčinski - Ježek, vsestranski slovenski umetnik, je že zgodaj prišel v stik z gledališčem, sodeloval je tudi z radiem in leta 1938 dobil angažma igralca v ljubljanski Drami. V času okupacije so ga Italijani zaradi izjave, da v drugi svetovni vojni ne bodo zmagali niti Nemci niti Italijani, aretirali. Po odsluženi kazni je nadaljeval delo v Drami in Operi.

Leta 1952 je napisal Zvezdico Zaspanko, prvo slovensko radijsko igro za otroke, poleg tega pa se med drugim podpisuje še pod scenarij za mladinski film Kekec in pod pesmi za film Ne čakaj na maj.

V filmih je tudi igral, s televizijo je sodeloval pri snemanju skečev in zabavnih oddaj. Leta 1972 je posnel svoje legendarne songe. Pri svojem ustvarjanju je pogosto prepletal družbeno kritiko in humor. Prejel je številna priznanja in nagrade, med drugim leta 1975 tudi Prešernovo nagrado.

Ob 100-letnici rojstva Ježka na RTV Slovenija načrtujejo vrsto tematskih oddaj, med drugim tudi nov dokumentarec, ki bo predstavil njegovo delo in zasebno življenje. Ježek je umrl 26. februarja leta 1988.