Na slavnostnem dogodku je akademike nagovoril tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), zgodovinar Peter Štih, ki je bil za predsednika znova izvoljen maja letos in tako akademijo zdaj vodi dobra tri leta. Za podpredsednika sta bila takrat izvoljena Tatjana Avšič - Županc in Marko Snoj.

SAZU, ki je najvišja slovenska znanstvena ustanova, je bil ustanovljen leta 1938. Med ustanovitelji so bili tudi Jože Plečnik, Fran Saleški Finžgar, Rihard Jakopič, Matija Jama, Oton Župančič, predsedoval pa ji je Rajko Nahtigal. SAZU je bil ustanovljen kot tretja jugoslovanska znanstvena akademija. Pravo znanstvenoraziskovalno delo se je začel po letu 1945, in sicer v okviru šestih oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede.

Akademija združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike, člane akademije. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (dopisni so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje, iz katerega izhajajo.

S predsednikom SAZU-ja Petrom Štihom se je v oddaji Odmevi pogovarjala Rosvita Pesek.

Ko je v Sloveniji nastajala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, se je nekje pri Münchnu v Nemčiji dogajal začetek uničevanja Judov v Nemčiji in Avstriji. To iztočnico uporabljamo zato, da vas vprašam, danes, ko svet gleda te silovite spopade med Izraelom in Palestinci, ali bodo Izraelci doživeli še enkrat tako kalvarijo, da jih bodo nekateri narodi začeli dobesedno označevati, protestirati proti njim, jih razglašati za nezaželene, tako kot je to bilo po Kristalni noči leta 1938?
Jaz vendarle upam, da smo se iz zgodovine tudi kaj naučili. Čeprav se včasih kaže, da smo slabi učenci. To, kar se zdaj dogaja, je seveda nekaj, kar je izrazito slabo, kar nobeden razumen človek ne more odobravati, nobena pravzaprav sovraštva, ki so se pojavljala na podlagi verskih razlik, etničnih razlik in drugih, jezikovnih razlik, so se seveda izkazala za katastrofalna oziroma niso pripeljala do ničesar dobrega. In ta smer, v katero gremo zdaj, je seveda slaba, po drugi strani pa jo tudi na neki način kot zgodovinar razumem, tudi družboslovci mislim, da jo dobro razumejo.

Sorodna novica Zgodovinar Peter Štih znova izvoljen za predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Mislim, da je v ljudeh nekaj primarnega. Namreč, ta situacija zdaj je vezana na nasilje, ki se dogaja v Gazi. Izrazito. 7. oktobra smo doživljali Izraelce kot velike žrtve in so to tudi bili, kar se je zgodilo s Hamasovim terorističnim napadom. Vendar v velikem delu javnosti se zdaj pojavlja po mojem mnenju podoba, da so se pravzaprav žrtve spremenile v storilce. In tudi to, kar se dogaja v Gazi, je seveda vsega obsojanja vredno. To pobijanje otrok in nedolžnih civilistov, in zaradi tega mislim, da se je to javno mnenje tudi v veliki meri obrnilo. Se obrača in se je obrnilo proti Izraelcem.

Ampak seveda ne govoriva zdaj samo o tem, ali bomo spet začeli, bodo spet začeli nekateri gledati na Jude kot na sovražnike. Govoriva tudi o tem, da danes evropskega človeka neka islamofobija enako plaši, da ga plašijo teroristični napadi, da ne ve, kaj bo z vsemi temi vremenskimi pojavi, ne nazadnje, kdaj bo kakšen virus znova ušel. Kljub temu imamo občutek, da znanost neverjetno napreduje, ampak človek je pa zmeraj bolj sam, zmeraj več strahov ima, zmeraj bolj nemočen je.
Mislim, da je to znova veliko odvisno od zornega kota ali pa, kako gledamo na te stvari. Prav naš današnji gost, akademik Lehn, nobelovec Lehn je seveda izrazil tudi en velik optimizem za razvoj človeštva. In včasih med temi črnogledimi in optimističnimi pogledi se velja vendarle mogoče osredotočiti na bolj optimistične napovedi. Se pravi ena optimistična perspektiva. Mi smo v svoji človeški zgodovini preživeli marsikaj. Zelo težke in zelo krizne trenutke ali obdobja, ampak vendarle se je človeštvo doslej še vedno znalo izkopati iz zelo težkih situacij. In jaz vendarle delim to optimistično prepričanje, da bo tudi te krize, ki smo jim zdaj priča, na neki način obvladalo.

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, če jo pogledamo v nekem preseku, tudi od časa, odkar jo vodite, je objavila izredno pomembno izjavo o slovenski spravi. To je neki dokument, ki postavi dogajanje v času druge svetovne vojne in po njej v neko vzročno posledično verigo in tudi ovrednoti vse te dogodke. Ali ste vi zadovoljni z njeno odmevnostjo, kako so se ljudje na njo odzivali oziroma koliko so se sploh? Se vam zdi, da je dosegla svoj namen?
Z odmevnostjo smo bili takrat, ko je bila objavljena, zelo zadovoljni. Ker je pravzaprav kar odmevala v slovenski javnosti in polemike oziroma diskusije okrog nje so se vrstile dolgo časa. Ni pa pustila globljih sledi. To bi rekel na podlagi tega, da je danes ta izjava v vseh diskurzih in razpravah o spravi, pravzaprav nobeden od teh akterjev je praktično ne omenja več. In to me žalosti. Tudi mislim, da bi se lahko politika bolj odločno opredelila do te izjave o spravi. Zelo jo je podprl, kot veste, takratni predsednik republike Borut Pahor, vendar je ni podprla nobena parlamentarna stranka. Z enega ali z drugega pola, hkrati se pa tudi ni distancirala od nje. Torej, so bili zelo diferentni.

Torej, tam nekje je in zdaj …
Tako je. Mislim pa, da je to dobra izjava, da postavlja stvari na pravo mesto, zlasti v tem etičnem smislu, kaj kot družba, te vrednote, ki jih moramo kot družba nekje spoštovati ali pa temeljiti na njih, in v tem pogledu mislim, da bi ta izjava bila lahko dobra podlaga za naše obravnavanje teh dogodkov v drugi svetovni vojni in neposredno po njej.

Ker je danes za vas praznični dan, ali pravzaprav slovenska akademija ostaja naša najvišja avtoriteta? Je, recimo, evropsko primerljiva ustanova, da ne glede na to, da je tukaj cvet znanosti zgolj dvomilijonskega naroda, ima vse, kar imajo veliki?
Akademije se med sabo seveda precej razlikujejo na način, kako so organizirane. Ena velika razlika je že ta, da smo mi akademija znanosti in umetnosti, večina evropskih akademij je pa akademij znanosti. Vendar na splošno gledano, bi lahko rekel, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti popolnoma enakopravna s svojimi sestrskimi akademijami po svetu in Evropi in z njimi tudi zelo dobro sodelujemo. Imamo 45 bilateralnih sporazumov z drugimi akademijami v glavnem po Evropi o znanstvenem sodelovanju, smo člani številnih mednarodnih multilateralnih akademijskih asociacij, tako da smo vpeti v ta dogajanja. Mislim, da akademija seveda opravlja svojo funkcijo, ki jo določa zakon o akademiji iz leta 1994 in da smo tudi vedno bolj prisotni v javnosti, prav tako pa menim, da akademija ohranja svoj ugled, ki ga uživa v slovenski javnosti.