Zadnji del do zdaj največjega deblaka na slovenskih tleh je dolg 6,62 metra. "Zadnji del je bil precej bolj ohranjen, kar pomeni, da je držal obliko deblaka. Ni bil le dolg in širok, temveč tudi globok. Ker les ni več tako kompakten, ga je bilo težko obdržati v obstoječi obliki," pojasnjuje Matej Draksler iz Zavoda za podvodno arheologijo. Pri dvigu so morali biti zato previdni, da se deblak ne bi sesedel, posledično pa je bil postopek precej težavnejši kot pri prvih dveh.
Dvig so končali danes opoldne, postavitev za to potrebne konstrukcije pa je zahtevala vso nedeljo. Šlo je za precej zapleten postopek, s katerim ekipa ni imela izkušenj, saj so tako zahtevni dvigi tudi v svetovnem merilu redki. "Poleg tega je bil otežen dostop, ker je bil deblak tik ob bregu in je bilo zelo malo razpoložljivega prostora. Ob iskanju najprimernejših rešitev smo si zamislili takšno konstrukcijo in, kot kaže, se je dobro izšlo," je uspešno opravljen podvig za MMC opisal Draksler.

Po dvigu so deblak odpeljali v restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kjer ga je najprej treba očistiti mulja. Sledi detajlna dokumentacija, izdelava 3D-modela, po končani detajlni analizi pa se deblak potopi v bazen z melaminom oziroma vodo, ki se jo postopoma nadomešča z umetnimi smolami, pravi Draksler.
Prva dva dela deblaka, ki so ju iz Ljubljanice pri Vrhniki dvignili v drugem julijskem tednu, sta dolga devet metrov. S tretjim delom je plovilo dolgo slabih 16 metrov. Prihodnje leto bodo deblak prestavili na njegovo končno lokacijo - v doživljajsko razstavišče na Vrhniki, kjer ga bodo razstavili ob nekaj drugih predmetih, najdenih v Ljubljanici. Deblak bo osrednji med njimi in se bo še nadaljnjih nekaj let konserviral.
Tip ladje, ki so jo k nam prinesli Rimljani
Ob dvigovanju deblaka iz hrastovega lesa, ki ga je v 80. letih preteklega stoletja odkril potapljač Miro Potočnik, so arheologi naleteli na dve presenečenji. O ostankih šivane ladje iz rimskega časa in vrvi, s katero je bila pričvrščena, smo že pisali. Gre za tip ladje, ki so ga izumili Feničani, iz vzhodnega Sredozemlja pa se je način gradnje razširil proti Zahodu. "Z rimskim osvajanjem našega prostora se je tehnika očitno razširila tudi k nam, kjer pa se ni obdržala dolgo," razlaga Draksler. Lahko bi šlo za vojaške oskrbovalne ladje, ki so iz Italije oskrbovale zaledje Podonavja. Kdaj natanko je takšen tip gradnje izginil, ne vedo, vendar ladja iz Sinje Gorice šivov več nima. "Očitno se pojavi tehnološka novost. Morda so ugotovili, da takšen način izdelave ni najbolj ustrezal našemu prostoru in so ga opustili. Vendar je odkritih premalo ladij, da bi govorili, kdaj ta tip gradnje izgine," še razloži Draksler. Ladjo so natančno dokumentirali, zdaj pa jo bodo zaščitili, da bo lahko počakala na nove raziskave.
Redka najdba 2.000 let stare tkanine
Druga najdba je bila "skrita" v samem deblaku oziroma elegantno oblikovanem kljunu, ki se je še v času uporabe odlomil od premca. Že tedaj so ga nazaj pritrdili z železnimi okovi, ki pa so ga pred dvigom deblaka zdaj arheologi odstranili. "Ko se je kljun odlepil, smo opazili, da so za tesnilo uporabili tkanino, verjetno z dodano smolo, da je tesnilo," pravi Draksler. Tako dobro ohranjena 2.000 let stara tkanina je izjemno redka najdba. Že zdaj je lepo razviden način tkanja, pravi Draksler, z raziskavami pa bo najdba gotovo povedala še marsikaj drugega. Tudi deblak je poln detajlov, ki jih je treba proučiti, saj bodo pomagali osvetliti plovbo v rimskih časih.