Naslovnica prve številke trendovske revije Love, na kateri pozira gola Beth Ditto, je v začetku lanskega leta dvignila veliko prahu. Takrat je živahna pankerka pri okrog 160 cm telesne višine tehtala okrog 100 kg. Beth je sicer gola pozirala že prej: leta 2007 je v vsem svojem razkošju krasila naslovnico revije NME. Foto: Conde Nast
Naslovnica prve številke trendovske revije Love, na kateri pozira gola Beth Ditto, je v začetku lanskega leta dvignila veliko prahu. Takrat je živahna pankerka pri okrog 160 cm telesne višine tehtala okrog 100 kg. Beth je sicer gola pozirala že prej: leta 2007 je v vsem svojem razkošju krasila naslovnico revije NME. Foto: Conde Nast

Govori napačne stvari. Videti je napačno. Ali ni osupljivo in čudovito imeti ikonično postavo ... pa čeprav obseg tvojega pasu ni le 60 cm? Videti je zadovoljna s tem, kar je in kakršna je.

Urednica revije Love Katie Grand o Beth Ditto
Med najslavnejša Rubensova dela spada slika Tri gracije (1636-1638), ki danes visi v madridskem muzeju Prado.

Po koncertu skupine Gossip v Križankah, kjer je občinstvo navdušila njihova energična pevka Beth Ditto, muza fotografov in modnih oblikovalcev z resnično razkošnimi oblinami, smo se odločili pobrskati po zgodovini upodabljanja debelosti v umetnosti.

Večino človeške zgodovine se je človeštvo bojevalo s pomanjkanjem hrane, zato so na debelost gledali kot na znak bogastva, bila je pogost pojav med evropskimi veljaki v srednjem veku in renesansi, pa tudi pri starodavnih vzhodnoazijskih civilizacijah.

Številne kulture v zgodovini pa so debelost videle kot rezultat značajskih pomanjkljivosti. "Obesus" ali lik debeluha v grških komedijah je bil označen za požeruha in je bil tarča posmeha. S prihodom krščanstva so na hrano začeli gledati kot na vrata do grehov lenobe in poželenja.

V sodobni zahodnjaški kulturi prekomerna telesna teža velja za neprivlačno, debelih ljudi pa se držijo negativni stereotipi, sledi lahko družbena stigmatizacija in posledično diskriminacija. Po drugi strani pa je v nekaterih (revnih in lačnih) delih Afrike debelost še danes znak bogastva ...

Debelost v družbi in umetnosti
Prve kiparske upodobitve človeškega telesa pred 20 do 35 tisoč leti so bile prav upodobitve debelušk. Nekateri kipcem Venere pripisujejo pomen poudarjanja plodnosti, nekateri pa predvidevajo, da so bili takrat telesni ideali pač drugačni.

Za večino Vener se zdi, da sledijo določenim umetniškim vzorcem ob oblikovanju linij in stilizaciji telesa. Pogosto so, sicer majhni kipci, grobo oblikovani v podolgovato figuro z dvema zašiljenima koncema na vrhu (kar naj bi predstavljalo glavo) in spodaj (kar naj bi bile noge), srednji del pa je odebeljen (predstavlja trebuh in boke). Predvsem so "prakiparji" pretiravali pri nekaterih delih ženske anatomije, kot so trebuh, zadnjica, boki, prsi, bedra in ženska spolovila.

"Korpulentnosti" pa ni zaslediti niti v grški niti rimski umetnosti, najverjetneje zato, ker je bil takrat ideal zmernost. Prav stari Grki so prvi prepoznali debelost kot bolezensko stanje, Hipokrat je zapisal: "Debelost ni le bolezen sama po sebi, ampak tudi znanilka drugih bolezni." Ta miselnost se je obdržala tudi v zgodovini zgodnje krščanske Evrope, kjer so bili le predstavniki nižjih družbenih razredov upodobljeni kot debeli.

V renesansi pa so se telesni ideali začeli spreminjati, premožneži z obroči okrog pasu so se začeli s svojimi obilnimi postavami ponašati.

Flamski baročni mojster Rubens (1577-1640) je redno upodabljal polnejše ženske na svojih slikah (navdihnila naj bi ga njegova druga žena, od slikarja skoraj 40 let mlajša Helena), od tod tudi izvira izraz "rubensovska" postava. A njegove ženske so kljub obilnosti ohranile obliko "peščene ure", kar je spet mogoče povezati s plodnostjo.

V 19. stoletju so se na Zahodu pogledi na debelost spremenili - po stoletjih povezovanja debelosti s premoženjem in družbenim statusom je vitkost postala zaželena.

Beth Ditto - dober ali slab vzor?
Beth Ditto je v kulturi, ki ji vladajo ideali vitkosti, ponosna na svoje obline. Mnogi ji zato pojejo hvalospeve, drugi pa opozarjajo, da je slab vzor, saj je debelost pereča kronična bolezen sodobne družbe. Kljub svojim kilogramom je postala muza modnih oblikovalcev (tudi glasnega nasprotnika močnejših postav Karla Lagerfelda!) in na modnih revijah v prvih vrstah sedi med suhljatimi manekenkami, kakršna je Kate Moss. Pozirala je številnim uglednim fotografom, njena podoba na naslovnici revije Love je menda spodbudila urednico ameriškega Vogua Anno Wintour k sodelovanju s še eno pevko močnejše postave - Adele.

Modni svet je tako vsaj za nekaj časa preusmeril pozornost z obtožb, da spodbuja anoreksijo med mladimi, in svetu sporočal: "No, vidite, da nismo diskriminatorni, vse manekenke pa le niso suhe."

A prej omenjene kritike skrbi, da je težava v tem, da Beth ne more biti pozitiven vzor. Povprečna dekleta, ki se ne morejo identificirati s (pre)suhimi manekenkami, so namreč še vedno veliko vitkejša od Dittove in so pač "nekje vmes". Poraja se jim vprašanje: "So torej povprečne ženske premalo zanimive ali premalo lepe, da bi fotografi za muze izbrali njih?"

Govori napačne stvari. Videti je napačno. Ali ni osupljivo in čudovito imeti ikonično postavo ... pa čeprav obseg tvojega pasu ni le 60 cm? Videti je zadovoljna s tem, kar je in kakršna je.

Urednica revije Love Katie Grand o Beth Ditto