Leta 1969, ko je bil star tri leta, se je njegova družina s Kube preselila v Jersey, kjer je živel do 18. leta. Nato se je preselil na drugo stran reke Hudson v New York, kjer se je tudi izoblikoval kot umetnik.

Vse, razen službe "od 9 do 5"
Tam se je tudi začel ukvarjati z različnimi posli, pri čemer se je vedno trudil, da ne bi imel službe "od 9 do 5". Tako je bil med drugim tudi tesar, električar, postavljal je različne razstave in delal raziskave zanje. Po mnogih letih pa je ugotovil, da bi se rad bolj posvetil umetnosti. Zato se je tudi preselil v Barcelono, saj pravi, da je tam z manj dela lažje doseči višjo kakovost bivanja.

Uporabiti jumbo plakat za svoje sporočilo
V New Yorku je bil sicer eden izmed ustanovnih članov gibanja "culture jamming", v katerem so želeli ustvariti dialog znotraj mesta z dodajanjem različnih sporočil na jumbo plakate in prometne znake. Prav tako so želeli poudariti samo prisotnost teh panojev in to, da jih lahko vsakdo zakupi zato, da na njih prikazuje tiste produkte, ki jih želi prodati, ne glede na to, ali jih sploh kdo potrebuje.

Celotno početje je bilo večkrat videno kot vandalizem, torej kot način uničevanja plakatov, a po drugi strani je v pravem kontekstu dejansko proizvedlo neke posledice, velikokrat pa je proizvedlo tudi velik medijski odziv.

Med drugim so tako v neki revni četrti začeli na plakatih opozarjati, da ti oglašujejo ceneni alkohol, namenjen revnim prebivalcem, ki nato povzroča težave. In kot pravi, tudi če so ga aretirali pri tem "preurejanju" plakatov, so ga policisti vedno tudi takoj izpustili, saj so njegovo sporočilo razumeli in se z njim tudi strinjali. Sami so se namreč s težavami alkoholizma morali ukvarjati vsak dan.

V No logo celotno poglavje posvečeno culture jammingu
Gibanju in njenem pomenu je Naomi Klein posvetila celotno poglavje v svoji knjigi No logo. S tem je končal, ko je videl, da se je iz političnega in družbenega aktivizma sprevrglo le v zabavo in opozarjanje nase in ne več na pereče težave okolja. Kot pojasni, lahko takšno delovanje "hitro postane stilistično sredstvo za pridobivanje pozornosti".

Portret bo izginil kot čas in spomin
Ustvarjanje na ulicah in zidovih je nadaljeval tudi po selitvi v Barcelono, kjer je leta 2002 začel serijo identitete, katere del je tudi portret Tine na upravni enoti Šiška. In kako se je zgodil premik od tega, da postavi nekaj na oglasni pano, do tega, da z narisanim portretom sam pano šele ustvari? Kot pravi, ga je gnala ideja po večji univerzalizaciji njegovega početja, pri čemer pa mora pomen ostati enak.

Pri seriji identitet gre namreč za serijo fotografij oseb, naslikanih z ogljem na stene stavb različnih mest po svetu tako, da potem z vetrom in dežjem počasi izginjajo ter postajajo del tistega mesta. S tem je želel opozarjati na krhkost osebnosti in sprožiti izpraševanje o tem, kaj ostane za osebo v kolektivnem spominu. Zato je v postopku ključno, da je izbrana oseba iz mesta, kjer nastane portret, oziroma je z njim močno povezana.

Kdo izbira naše kulturne ikone?
Pomembno se mu je namreč zdelo spregovoriti o tem, kdo izbira naše kulturne ikone in zakaj. "Vedno smo bombardirani z lepimi ženskami in moškimi, čemur sem se želel postaviti proti. Želel sem spregovoriti o nas, o vsakdanjih ljudeh, o ljudjeh, ki živijo svoja življenja, trdo delajo in se ne počutijo tako pomembne kot tisti, ki so običajno na plakatih," pravi Gerada.

Ironija ljubljanskega portreta pa je tudi v njegovi postavitvi, saj sta pred portretom ravno dva jumbo plakata, ki vabita na počitnice v Mauritius in Dubaj: "To je izvrstno, menim, da to tudi pove nekaj o Ljubljani, saj oglaševane lokacije niso ravno poceni turistične destinacije."

Nov projekt: Odnesti mesto in prebivalce drugam
V zadnjem času se je lotil nove serije, poimenovane Urbane analogije, ki pa delujejo v popolnem nasprotju s serijo identitete. Pri tej novi seriji, katere prav nekatere izmed prvih slik razstavlja tudi v Ljubljani, gre namreč za to, da samo mesto in njegove prebivalce odnese drugam.

Postopek je sledeč: v mestu najde star in čim bolj razbrazdan zid, poln plesni, in na njega s posebno tehniko prilepi leseno ploskev. To potem naslednji dan odlepi tako, da na njej ostane približno dva milimetra zidu, zatem pa na vrh v nariše portret osebe iz tistega mesta. Začel je v Barceloni, Ljubljana pa bo drugo mesto, kjer bo to naredil, in sicer serijo desetih slik.

Gre torej za nekakšno potujočo oziroma mobilno verzijo identitet, saj lahko zamrzne neko mesto in ga odnese kamor koli. Kot je pojasnil, se je tega lotil, ker so ga mnogi začeli spraševati po slikah. In od vseh komercialnih projektov do zdaj pravi, da je ta prvi, v katerega zares verjame.

Portret Obame: Kot pesek lahko tudi (pre)veliko zaupanje vanj izgine
Sicer pa je Gerada dobil veliko medijsko odmevnost s tem, ko je v Barceloni na pesek naslikal 100 krat 100 metrov velik portret Baracka Obame. Od ideje do izvedbe je minilo manj kot dva meseca, inavguracija pa se je zgodila ravno na predvečer volitev. A glavno vprašanje je seveda, zakaj je to sploh naredil?

"Postal sem razburjen nad celotno medijsko obsedenostjo in obamamanijo, ki je šla v zelo banalno in absurdno smer. In to sem želel povzdigniti na višjo raven diskurza. Tako sem želel izvedeti razlog, zakaj ljudje iščejo heroja, zakaj se ne govori o dolgu in o katastrofi, ki jo je pustila Busheva administracija." In kot razmišlja naprej: "Ljudje so želeli nekoga, ki bi mu zaupali, da jih lahko pelje naprej."

Velika pričakovanja kot velika mandala
Bil je kritičen do tega, da ljudje polagajo vsa svoja upanja na eno osebo, saj je to nekaj preveč krhkega. Celoten projekt je zato zasnoval kot nekakšno veliko mandalo, ki jo je poimenoval velika pričakovanja. S tem namreč je želel opozoriti ravno na to, da lahko tudi vse upanje v Obamo izgine kot pesek, iz katerega je narejen njegov ogromen portret.

Za dokumentiranje njegovega dela poskrbi žena
V Ljubljano je kot gost Muzeja prehodnih umetnosti Mota prišel skupaj z ženo in tremi otroki, njegova žena pa pri celotnem umetniškem procesu tudi sodeluje. Njegovo delo namreč fotografira in snema, prav tako pa tudi pomaga pri drugih zadevah. Pri tem je še poudaril, da se njuni vlogi tudi zamenjata, saj ko ima kakšen umetniški projekt žena, je sam v vlogi njenega asistenta.