Na Ta veseli dan kulture so se odlično pripravili v dveh verjetno vodilnih galerijah v Ljubljani, Narodni in Moderni. Organizirali so javna vodstva po razstavah, najmlajše pa povabili na delavnice. Edini pritožbi, ki ju je bilo mogoče ujeti, sta bili, da bi morale biti nedelje vedno take, ter da se vrtljiva vrata na vhodu v Narodno galerijo prehitro vrtijo, kot so zamrmrale tri starejše gospe. Potrebujemo torej več zastonj nedelj.

Od Luize Pesjakove do Primičeve Julije
V Narodni galeriji so se dopoldne otroci, večina je bila predšolskih malčkov, zbrali v avli, da bi spoznali tistega, zaradi katerega so morda zamudili dopoldanske risanke. Vodja delavnice je za začetek nadobudnežem pokazala majhno reprodukcijo slike pesnice in pisateljice Luize Pesjak, nato pa so krenili na delavnico Dr. Fig in pisanje z gosjimi peresi. Prva naloga je bila poiskati portret Luize Pesjak, ki ga je leta 1855 naslikal Mihael Stroj in je del stalne zbirke Narodne galerije. Pred portertom so se otroci posedli in začelo se je zares.

Skozi pogovor in reševanje križanke z naslovom Reši me in spoznal boš Ribičevega Franceta so izvedeli marsikaj o Francetu Prešernu, tudi to, da je bil odličen učenec, ter spoznali, kaj pomenijo nekatere besede, ki jih danes le redko uporabljamo - normalka, bukve, monokel ... V isti sobi kot portret Luize Pesjak visita tudi portret Primičeve Julije in njenega brata Janeza, ki ju je naslikal Matevž Langus, ter Langusov avtoportret - Prešeren je tako otrokom približal tudi likovno umetnost, njegova Julija pa se jim je zdela "res lepa". Delavnica se je končala v avli, kjer so otroci poskusili pisati in risati z gosjimi peresi.

Največja gneča pri rokopisih iz Žičke kartuzije
Avla in kavarna Narodne galerije sta bili takrat že polni tistih, ki so čakali na javno vodstvo po razstavi Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije (1160-1560). Nataša Golob, avtorica razstave, je imela veliko občinstvo - približno 200 ljudi je poslušalo zgodbo na roko napisanih besedilih, ki so nastala v Žički kartuziji. Na ogled je 29 originalnih rokopisov - kar 20 jih je v Narodno galerijo pripotovalo iz avstrijskega Gradca, trije z Dunaja, dva iz Celja in štirje iz Ljubljane.

Na razstavi si je mogoče ogledati tudi 15 umetnin, povezanih s kartuzijo v Žičah, med katerimi so oljna slika, kelihi, zemljevid, grafične reprodukcije in originalno posvečeno kartuzijansko oblačilo. Kdor je to nedeljo zamudil javno vodstvo po razstavi, za katero se zdi, da je zadetek v polno, bo imel priložnost še pet nedelj v decembru in januarju, razstava, ki jo spremlja tudi Arhitekturno-konservatorska predstavitev Žičke kartuzije, pa ostaja odprta do 21. januarja.

Celjani v Ljubljani
Moderna galerija je na Ta veseli dan kulture povabila Celjanko Andrejo Rihter. Nekdanja ministrica za kulturo je nekaj deset obiskovalcev pobliže spoznala s svojim someščanom, fotografskim mojstrom Josipom Pelikanom, ki ga je tudi osebno poznala. Rihterjeva je skupaj z Milanom Pajkom in Radovanom Jenkom izbrala 140 Pelikanovih fotografij, ki bodo še do 10. decembra na ogled v kletnih prostorih Moderne galerije.

Njihova naloga ni bila lahka, saj je bil Pelikan (1885-1977) izredno plodovit fotograf, ki je delal do svojega devetdesetega leta. Rihterjeva ocenjuje, da Pelikanov opus obsega približno 50.000 fotografij - že zdaj jih je skoraj 30.000, najmanj 20.000 pa jih še čaka v Pelikanovi hiši v Celju. Pelikanove fotografije so v Moderni galeriji razdeljene v več tematskih delov. Največ je portretov, med katerimi so tudi znani Slovenci in "misice" Aninega plesa v Rogaški Slatini, kjer je imel Pelikan še en atelje. Preostale tematske sklope so poimenovali Industrija, Arhitektura, Promenada, Planine, Zdravilišča, Celje in Panorama.

Med nedeljskimi obiskovalci je bilo precej Celjanov, ki so takoj odkrili sorodstvene vezi, čeprav so se prvič srečali. Neki gospod je med Pelikanovimi portreti odkril svojega dedka, starejša gospa pa je "celjski ekipi" odločno zatrdila: "Jaz sicer nisem iz Celja, a me Pelikan vseeno zanima." Andreja Rihter je povedala, da je zelo zadovoljna, da jim je uspelo pripeljati razstavo v Ljubljano, za naslednje leto, ko bo minilo 30 let od mojstrove smrti, pa upa na veliko Pelikanu posvečenih dogodkov.

"Že čakam na 8. februar!"
Zadovoljni so bili vsi. V Narodni galeriji so prepričani, da bo veliko današnjih obiskovalcev še enkrat prišlo "v miru pogledat rokopise". Obiskovalka, ki je za nedeljo izbrala razstavi Pelikanovih fotografij in rokopisov iz Žičke kartuzije, je povedala: "Vedno imam slabo plačo ali pa sem brez službe. Kulturo zelo potrebujem, zato vsako leto izkoristim 3. december in 8. februar."

Tina Tarter