Lačen znanja in nesprijaznjen z obstoječim stanjem v rodni deželi se je v zasebni šoli škofa Bonoma poglabljal predvsem v spise Erazma Rotterdamskega in spoznavanje maternega jezika. Ko ga je leta 1530 Bonomo posvetil za duhovnika in poslal za vikarja v Laško, je začel delovati v smislu reformacije. Preprečil je zidanje novih cerkva in ostro nastopil proti romarjem. Kot kaže, so njegove reforme padle na plodna tla, saj je kmalu postal pridigar v Ljubljani, pa potem skrivaj odšel v Trst k somišljeniku Bonomu in postal njegov osebni tajnik. Od tam se je preselil v Celje in potem spet v Ljubljano, kjer je bil kanonik, a je leta 1547 moral pod škofom Tekstorjem v izgnanstvo. Nastopil je službo pridigarja v Rothenburgu, kjer je leta 1550 napisal prvo slovensko knjigo Katekizem.

Od takrat je preteklo mnogo voda. Materni jezik je postal ponos malega naroda in napisalo se je ogromno slovenskih knjig, takšnih in drugačnih. Mali narod ima še vedno v zavesti, da mora pravoverni Slovenec napisati knjigo, posaditi drevo in se povzpeti na Triglav. Dreves je ogromno (smo ena bolj pogozdenih držav v Evropi), na najvišji vrh dežele se vsako leto povzpne ogromno ljudi (med njimi vsaj sto žensk), in knjig slovenskih avtorjev je na policah toliko, da nekje že zmanjkuje prostora. Tudi tisti, ki nimajo posebnega daru za tovrstno početje, na vsak način plezajo, sadijo in pišejo. Pred vsakimi volitvami, najsi gre za parlamentarne, predsedniške ali krajevne, nas bombardirajo s posnetki nasmejanih ljudi, ki sadijo, mahajo s hribov in podpisujejo svoje spomine, ambiciozno naslovljene Moja pot, Moja resnica, Na okopih et cetera, et cetera, et cetera. Bil je že čas, da se pojavi nekdo, ki je že vse to postoril in postal pravoverni državljan, in temu naredi konec. Težko in nehvaležno breme je nase prevzel sam premier in letos ob dnevu reformacije požrtvovalno izjavil: »Samo jezik ni dovolj!«

No, njegov strah je bil povsem odveč. Narod ne »trzne« na nič več. Lakota in strah pred negotovo prihodnostjo sta povzročila, da je ponos izginil, športni in ekološko zavedni duh prav tako. Tisti, ki še nekako rinejo skozi življenje, so že pred leti svoje firme in štacune in kafiče in zavode osmislili s tujimi imeni. Trojan Horse, Radical, Mediconova, Tramal Films, Smuggler, Meeting Point … so verjetno imena, ki obetajo prodor na tuji trg, kjer je bojda bolje.

Res je: jezik ni dovolj, sploh če gre za jezik, ki ga govori in razume le malo ljudi. Zato si kar predstavljam, recimo, gospoda kardinala Rodeta, še enega uspešnega Slovenca iz cerkvenih vrst, kako je tujemu novinarju na vprašanje, kaj je z njegovim očetovstvom, o katerem je bilo pred tedni veliko govora, po opravljenih testih (?) verjetno nasmejano odgovoril: »I'm so negative today!«

Madona santa, nikoli si ne bi mislil, da imava z gospodom kaj skupnega.

Dušan Čater