Tako je na drugem plenarnem zasedanju letošnje konference Evropske zveze socialnih antropologov, ki se je končala v petek, dejal Wiktor Stoczowski z Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales. V svojem prispevku je predstavil spremembe Unescove doktrine o človeški različnosti skozi dobrih 50 let njene politike, ki je v želji po omogočanju svetovnega miru in sobivanja prešla s povojnega stališča, ki je zanikovalo razlike med človeškimi rasami, do današnjega položaja, katerega osnovni koncept sta ravno razumevanje in ohranjanje medkulturnih razlik, ki bo omogočilo njihovo spoštovanje. Takšna politika pa se zaplete v zanimiv paradoks, ko poskuša po eni strani ohranjati integriteto različnih kulturnih dediščin, po drugi strani pa univerzalno zagotavljati temeljne človekove pravice.

O raznolikosti in vzajemnosti
Kot so utemeljevali mnogi drugi govorci 10. bienalne konference EASA, kulturnih razlik predvsem ne gre jemati kot statičnih opredelitev neke kulturne dediščine, saj predmet antropološkega raziskovanja niso mrtvi običaji in prepričanja določenega ljudstva, temveč je kultura živo tkivo, ki je sama vedno tako predmet kot akter kulturnih in družbenih sprememb. V času globaliziranega sveta ne moremo več govoriti o izoliranih etničnih skupinah in njihovih tradicijah, ne da bi ob tem upoštevali interaktivnosti, v kateri se te srečujejo z drugimi kulturami in se ob tem spreminjajo. Od tukaj "vzajemnost" kot drugi osrednji pojem letošnje teme konference EASA: izkušnja raznolikosti in vzajemnosti.

Novi izzivi antropologiji
Zanimive posledice globalnosti sodobnega sveta je predstavilo zadnje plenarno zasedanje, ki ga je pripravila mlajša generacija antropologov in ga naslovila Nepremičnosti: novi izzivi antropologiji v globaliziranem svetu. Mladi študentje so predstavili različne vidike dialektike med premičnostjo/mobilnostjo in nepremičnostjo/imobilnostjo, ki so posledica globaliziranega sveta. V svetu, v katerem so pregrade fizične mobilnosti povsem prekoračene, postanejo družbenopolitično-ekonomske pregrade, ki onemogočajo prestop meja izumirajočih nacionalnih držav, še toliko bolj zatirujoče. Heike Drotbohm s freiburške univerze je v svojem prispevku, naslovljenem: To je kot pripadati nekemu kraju, ki dejansko nikoli ni bil tvoj: Prisilne vrnitvene migracije in percepcija neprostovoljne nepremičnosti, predstavila zgodbo "državljanov" Zelenortskih otokov, rojenih in vzgojenih v Združenih državah Amerike, ki so bili zaradi kriminalnega vedenja deportirani spet na Zelenortske otoke, kraj, ki – kot govori naslovni citat – nikoli ni bil njihov, in v katerem so nato soočeni z načinom življenja, ki jim je tuj tako kot verjetno vsakemu Američanu.

Izraza mobilnost in nemobilnost pa se ne nanašata zgolj na fizične spremembe prostora, temveč bolj ključno na spremenljivost in nespremenljivost določenih kulturnih okolji, na mobilnost in nemobilnost neke dediščine oz. tradicije. Eden izmed izzivov globalnega sveta je v tem kontekstu tudi turizem, kot je pokazal Noel B. Salazar z Univerze v Leuvenu. Vse več turistov si od svojega dopusta ne želi več počitka na peščeni plaži, ampak išče v svojih potovanjih antropološko izkušnjo nekega kulturnega šoka, ki ga bo doživelo ob soočenju s kraji in navadami, ki so jim tuje. Kot že omenjeno, pa je v dobi globalizacije težko najti kotičke sveta, ki še ne bi bili »kontaminirani« s kulturnimi praksami zahodnega sveta. Zanimiva posledica novega turistične povpraševanja je, da etnične skupine, ki so njen predmet, ohranjajo neko tradicijo in neke navade, ki so mnogokrat še njim samim tuje in pozabljene. Ker nihče noče videti kenijskih Masajev, kako oblečeni v kavbojke obedujejo pico in pijejo pivo, se bodo ti skrili v ozadje tradicionalnih hut, v katerih nihče več ne živi, in pokazali vedoželjnemu turistu, kar želi videti: divjo Afriko, ki se kot da ne briga za spreminjajoči se svet. Na paradoksalen način je ravno vse večja mobilnost kulturnih okolji tista, ki ohranja tradicijo.

To je samo nekaj drobtinic z 10. bienalne konference Evropske zveze socialnih antropologov, ki jo je Ljubljana gostila med 26. in 29. avgustom 2008. Na največji konferenci EASA do zdaj se je 1.150 udeležencev srečevalo ob delavnicah, plenarnih zasedanjih, filmskih projekcijah in drugih prireditvah. Med več kot 1.000 predstavitvami, ki so bile tematsko razporejene v 114 delavnic in so zaobsegle vso pestro raznolikost človeka in njegovih kulturnih produktov: od aktualnega stanja v Abhaziji in Južni Osetiji, tematizacije kriminalitete in mamil, vizualnih umetnosti, sodobnih in tradicionalnih medicinskih pristopov ipd., je vsak lahko našel tematiko svojega zanimanja. Antropologi so pokazali, da so kos izzivom sodobnega sveta, izkušnji raznoličnosti in vzajemnosti kulturnih srečanj, v kateri človek spreminja svet in svet človeka.

M. K./G. V.