Marko Repnik je predtem, od leta 1997, deloval tudi kot solist trobentač pri Orkestru Slovenske policije, od leta 2002 pa tudi kot koncertni mojster - predvodnik orkestra. Skrbel je za vodenje glasbenega dela državnega protokola za predsednika republike in predsednika vlade kot dirigent protokola.

Gospod Repnik, bili ste solist v orkestru, prva trobenta. In spet ste prva trobenta, toda daleč od tega, da bi bili solist. Kako vidite in razumete svojo vlogo v "orkestru" JSKD-ja?
"Orkester JSKD-ja" je podjetje z 59 izpostavami po celotni državi in je zelo dobro uglašen. Seveda pa je v tej organizacijski strukturi zelo pomembno timsko usklajevanje in delo, ki mora biti tekoče, intenzivno in z veliko komunikacije. Vloga direktorja v takšnem podjetju je predvsem povezovalne narave, saj smo vsi zaposleni na centrali JSKD-ja kot na izpostavah eno in celovito podjetje, katerega naloga je, da deluje v dobro vse ljubiteljske kulture in ljudi, ki se z njo ukvarjajo.

JSKD ima svoje poslanstvo. Kako ga vi dojemate?
Poslanstvo je ravno v tem, da skušamo ustvarjati boljše in prijaznejše okolje za delovanje ljubiteljske kulture. Z izobraževanji, seminarji in s piramidalnim sistemom ocenjevanja na območnih, regijskih in državnih srečanjih zagotavljamo rast kakovosti skupin, boljšo razpoznavnost in uveljavljenost le teh doma in v tujini.

Ker ste že dolgo let vpeti v delo JSKD-ja, vam seveda politika tega »podjetja« ni tuja. Pa vendar; kje ste kot vodja območne izpostave zaznavali šibkosti in napake delovanja samega vrha JSKD-ja?
Po mojem mnenju je morda prihajalo do manjših zastojev pri pretoku informacij. Podjetje, ki zaposluje toliko ljudi v različni krajih po državi, mora veliko truda vlagati v to, da je vzpostavljen stik z vsemi zaposlenimi. Ta stik pride toliko bolj do izraza, če se izvaja na osebni ravni, in ne po elektronskih vzvodih – elektronska pošta, mobilni telefoni in podobno. To seveda zahteva precej usklajevanj in potovanj po celotni državi, sploh v času največjega kulturnega dogajanja, sredi katerega smo ravno v pomladanskem času, pa je to še toliko težje. Zdi se mi dosti primerneje, da se ljudje srečujemo osebno in se o stvareh pogovarjamo konkretno, predvsem pa z odprtimi pogledi in poštenostjo. Seveda pa je to včasih precej naporno.

Je to, da ste bili vodja manjše enote, prednost ali ne?
Prednost vodenja manjše enote je v tem, da se poveča možnost poznavanja vseh ljudi, ki se ukvarjajo z ljubiteljsko kulturo. To je v organizacijskih enotah JSKD-ja, ki pokrivajo večje občine skoraj nemogoče. Vzorec dela, ki ga vodja manjše izpostave uporablja pri komunikaciji in sodelovanju z lokalno skupnostjo je zagotovo primernejši za vodenje celotnega Javnega sklada za kulturne dejavnosti, kot pa vzorec iz velikih lokalnih skupnosti. Pri tem sem lahko malo izkoristil večletno miselnost s terena, da pač lahko z vsakim komuniciram osebno, zdaj in takoj. Verjamem pa, da bo sčasoma ta miselnost in realizacija tega postala otežena. Vsekakor pa se bom trudil, da bi jo ohranjal čim dlje.

Kam bi vi uvrstili ljubiteljsko kulturo na zemljevidu kulturnih dejavnosti in tovrstnega udejstvovanja?
Če govorim o seznamu, na vrh! Če govorim o zemljevidu, pa v center.

Stereotip, da je ljubiteljska kultura manj vredna, je še vedno zelo razširjen. Zakaj in od kod ta stigma?
Predvsem iz nepoznavanja. Ljudje, ki obiskujejo koncerte in prireditve skupin, ki spadajo pod ljubiteljsko kulturo, so v večini že zdavnaj opustili te stereotipe. Kakovost vseh dejavnosti ljubiteljske kulture se je v zadnjih letih tako dvignila, da je dejansko postala nerazpoznavna od tistega, kar je bila. Ljudje le redko opazijo razliko med npr. najkakovostnejšo gledališko skupino našega Linhartovega srečanja ali gledališko skupino neke profesionalne ustanove. Seveda obstajajo izjeme, ki pa so nujne, saj konec koncev vendarle mora obstajati razlika med profesionalno in amatersko dejavnostjo. Dejstvo pa je, da je razlika precej manjša, kot je nekoč bila.

Kaj storiti, da ta predznak izgine?
Predvsem ljudem po vsej državi ponujati čim boljše predstave in koncerte. Trud je tukaj potreben na vseh straneh; tako na strani Javnega sklada za kulturne dejavnosti kot na strani kulturnih društev, zvez kulturnih društev in posameznikov, ki ponujajo kulturne programe. Trudili se bomo, da bodo naši izobraževalni programi kakovostni in zanimivi, da bodo udeleženci seminarjev pridobljeno znanje prenašali na svoja društva in svoje skupine. Te bodo lahko na tej isti podlagi zagotavljale boljše predstave, koncert itd. Tako bo krog sklenjen.

Sam imam občutek, da je ljubiteljska kultura v resnici neprepoznavna. In da tovrstne oznake prihajajo zgolj iz tega naslova?
Težko bi rekel, da je ljubiteljska kultura neprepoznavna oziroma na kakšen način se sploh meri neprepoznavnost. Če greste, denimo, v nekem slovenskem kraju mimo plakata za gledališko predstavo, ki jo bo izvedla gledališka skupina iz nekega drugega kraja, boste vedeli, da gre za ljubiteljsko kulturo? Mislim, da ne. Ljubiteljska kultura je še kako prepoznavna, ker tvori večino prireditev, proslav in dogodkov, ki se dogajajo okoli nas. Dejstvo pa je, da so jo ljudje vzeli za samoumevno in se sploh ne ukvarjajo z vprašanjem kaj to sploh je. Tako si lahko ogledajo vrhunski koncert občinskega pihalnega orkestra, pa se sploh ne zavedo, da so bili deležni lekcije iz ljubiteljske kulture.

Kje vi vidite poslanstvo ljubiteljske kulture?
Ravno v tem, da se pojavlja na vsakem koraku, da daje zadovoljstvo ljudem, ki se z njo ukvarjajo in vsem ljudem, ki jo spremljajo. Da ohranja šege in navade, ljudske običaje, plese in slovensko besedo.

Česar nam tista »profesionalna« kultura ne more dati, nam da pa lahko ljubiteljska?
Predvsem ljubiteljska kultura bolj povezuje, krepi vezi med isto ali podobno mislečimi in deluje tudi z vidika sociološkega dejavnika. Izobražuje ljudi vseh generacij z veščinami in znanji, ki jih lahko pridobijo ne glede na izobrazbo, družbeni status ali svojo starost. Skratka ima velik pozitiven vpliv na ljudi.

Zakaj sploh ta pridevnik ljubiteljska?
Kot beseda sama pove, se s to vrsto kulture ljudje ukvarjajo ljubiteljsko; torej v svojem prostem času in s precej omejenimi finančnimi sredstvi. Mislim, da je to tudi najboljši odgovor na razliko med »profesionalno« in ljubiteljsko kulturo. Nikakor pa se tega odgovora ne sme razumeti, kot da imajo profesionalni izvajalci kulture neomejene finance. Daleč od tega! Celotna kultura v Sloveniji se žal srečuje s pomanjkanjem denarja.

Mar ni vsak poskus ukvarjanja s kulturo, z umetnostjo, sprva ljubiteljski?
Se strinjam in zagovarjam tezo, da se visoka ali profesionalna kultura začne ljubiteljsko. Profesionalni kulturni ustvarjalci so zagotovo svojo pot začeli v rosnih letih kot del nekega kulturnega društva, ki je v njih prebudilo željo po študiju ustrezne umetniške smeri in poznejše profesionalno udejstvovanje v kulturni sferi. Vsaj pri meni je bilo tako.

Slovenstvo se je skozi zgodovino manifestiralo in definiralo skozi kulturo. Ravno kultura je bila tista, ki je vzpostavila tukajšnjo identiteto. Kaj pa danes? Kakšna je danes njena vloga?
Morda manj izrazita kot nekoč, čeprav se ljudje v naši državi takoj zavemo svojih kulturnih korenin, kadar se počutimo ogroženi. Takrat praviloma nastopimo enotno in se sklicujemo na svoj jezik in svoje kulturne velikane. Teh pa glede na svojo geografsko in številčno majhnost premoremo ogromno. Smo pač edinstveni.

Je JSKD morda še zadnji branik tistega, kar smo nekoč poimenovali kultura, še zadnji akumulator , ki poganja kulturno udejstvovanje v najširšem pomenu besede?
Ne, daleč od tega. Imamo ogromno izvajalcev in zagovornikov kulture, imamo kakovostne in produktivne kulturne ustanove po vsej državi in imamo ministrstvo za kulturo. Veliko je posameznikov, imamo več kot 5000 kulturnih društev, več kot 100.000 ljudi je vpreženih samo v ljubiteljsko kulturo, imamo zveze kulturnih društev, Zvezo slovenskih godb in še veliko krovnih zvez iz vseh področij kulture. Nikakor ne gre pozabiti na občine, ki sofinancirajo kulturne dejavnosti na občinskih ravneh. Vsi našteti in še kdo tvorimo mozaik kakovostnega kulturnega dogajanja in vsi se trudimo za en sam cilj, ta pa so ljudje, ki imajo kulturo radi.

Tadej Čater