Sumi, da je družino Frank nekdo moral izdati, so stari skoraj toliko kot tragična zgodba sama. Sistematična preiskava bo zdaj iskala nove sledi v primeru deklice, katere dnevnik je grozote holokavsta ponazoril milijonom bralcev po vsem svetu.

Upokojeni FBI-jev agent Vincent Pankoke je optimističen, da lahko s pomočjo moderne tehnologije pomaga rešiti eno od bolj trdovratnih skrivnosti druge svetovne vojne. "To je šolski primerek "mrtvega" primera," ugotavlja Pankoke, ki ima v Amsterdamu za delo na razpolago ekipo 20 sodelavcev. "73 let po aretaciji lahko pozabimo na forenzične dokaze, večina potencialnih prič pa je že mrtva."

Pristop bo zato moral biti malce manj konvencionalen: ekipa je sestavila veliko podatkovno bazo, v kateri bodo seznami kolaborantov, obveščevalcev, policijskih zapisnikov in predhodnih raziskav, ki bi lahko vodile do novih odkritij. "V bazo bomo naložili vsak drobec podatkov, kar jih bomo našli za to zgodovinsko obdobje," napoveduje mož na čelu preiskave. "Toliko informacij je, da nekaterih še nikoli ni nihče preučil."
Prečesavanje arhivov je že zdaj obrodilo sadove: s primerom Ane Frank so povezali nove podatke, denimo seznam kolaborantov v Amsterdamu, ki ga je hranil ameriški narodni arhiv.

Radi bi le odgovore
Posebej je treba povedati, da starega primera ne odpirajo zato, da bi morebitne krivce dosegla roka pravice. Radi bi samo prišli do kakšnih ugotovitev pred 4. avgustom leta 2019, ko bomo obeleževali 75. obletnico aretacije družine Frank. "Dela smo se lotili, ker verjamemo, da je primer treba rešiti," je komentiral nizozemski filmar Thijs Bayens, ki je pomagal zagnati projekt. Realiziran bo po zaslugi množičnega financiranja, sodelujoči strokovnjaki pa brezplačno prispevajo svoj čas in znanje - kljub temu ocenjujejo, da bodo za dokončanje dela potrebovali približno pet milijonov dolarjev. Javnost pozivajo, naj se oglasi vsak, ki bi imel kakšne potencialno uporabne informacije.

Družino Frank so nacisti aretirali 4. avgusta 1944 - po tem, ko so že dve leti preživeli v skrivališču. Ano so najprej poslali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, nato pa so jo skupaj s sestro Margot premestili v taborišče Bergen-Belsen, kjer je februarja 1945 umrla zaradi tifusa.

Družinska prijateljica Miep Gies je Anin dnevnik shranila in ga po vojni dala njenemu očetu Ottu, ki je edini v družini preživel in se po vojni vrnil v Amsterdam. Ana si je želela, da bi bili njeni zapisi nekoč objavljeni, zato jih je Otto po njeni smrti uredil in leta 1947 je bila na policah že prva izdaja. Prodan je bil v več kot 30 milijonih izvodov in preveden v 67 jezikov, tudi slovenščino. "Najlepše je to, da lahko zapišem vse svoje misli in čustva; sicer bi se dokončno zadušila," je Ana zapisala v marcu 1944.

Fundacija Ane Frank, ki vodi in vzdržuje v muzej spremenjeno hišo, sodeluje pri Pankokejevi preiskavi. "Z njimi smo delili svoje izsledke glede aretacije," je povedala predstavnica muzeja Annemarie Bekker. "Videti je spodbudno in nestrpno pričakujemo njihove ugotovitve."

Stroj opazi stvari, ki jih človek ne
Sodelujejo tudi strokovnjaki z drugih področij: podjetje za analizo podatkov Xomnia je razvilo algoritem, za katerega upajo, da bo pokazal nove povezave in asociacije med podatki, ki jih "en sam človek v celem življenju ne bi mogel preučiti".

Težava originalne preiskave med letoma 1948 in 1963 je bila v tem, da so se osredotočali na enega samega osumljenca, skladiščnika Willema van Maarena, niso pa niti pomislili na kakšno drugo razlago. Zelo mogoče je namreč, da so okupatorji na skrivališče naleteli čisto po naključju, med preiskavo prevar s kuponi za hrano. Do te teorije so leta 2016 prišli v Fundaciji Ane Frank.